Od muzeja do muzeja: od Passo Cibiana do Passo Furcia in domov

Deževni dan je še za en dan skrajšal najin obisk v teh koncih, zato kar pohitiva proti drugemu muzeju. A naredil se je krasen dan, ki ne more miniti le na vožnji. Ustaviva se že v prvi vasi Fornesighe, ki slikovito visi na strmem pobočju. Zanimive so zidne poslikave, pa tudi zelo visoke stavbe, ki jih z ozkih ulic težko ujamem v objektiv.

Po ogledu nadaljujeva z vožnjo in malo pod Passo Staulanza zagledam lepo oblikovan vrh na severni strani Mt. Pelma, ki kar kliče k obisku. Zapeljem na parkirišče in slediva pohodnikom po gozdni cesti, ki nas pripelje na planino in do koče Citta di Fiume. 

Nadaljujeva do odcepa neoznačene poti na izbrani vrh. Grebenska pot naju čez barvite travnike, vseskozi s pogledom na stene Mt. Pelma, sprva zložno, nato vse bolj strmo pripelje na Col de la Puina, 2254 m.

Odprejo se razgledi na vse strani.

Seveda na vrhu sledi počitek in okrepčilo. Po spustu nadaljujeva pot preko Passo Falzarego in Passo Valparola, a Passo Furcia doseževa šele naslednji dan. Kar podvizava se in se po makadamski cesti in gozdni poti vzpneva na vrh Kronplatza, kjer obiščeva drugi Messnerjev muzej.

V muzeju je predstavljena zgodovina alpinizma s poudarkom na ljudeh, ki so imeli velik vpliv na njegov razvoj in napredek.

Pod zvonom vrh platoja je izjemna vetrnica z oblikovanim reliefom vrhov  360 st.

Spustiva se po drugi strani prek obarvanih pašnikov.

Nadaljujeva pot do Passo di Monte Croce di Comelico, ki je izhodišče ture naslednjega dne. Preko planin Coltrondo in Rinfreddo se vzpneva po mulatjeri ob žuborečih potočkih in čez cvetoče travnike na Col Quaterna, 2503 m.

Na poti srečujeva več gorskih kolesarjev kot pohodnikov, a prav do vrha ni velike gneče. Zaključni vzpon je strm in krušljiv. Sestopiva preko slikovite planine Nemes.

Preko šotnega barja so speljane lesene poti kot pri nas na Pohorju.

Še en dan lepega vremena se obeta in na povratku domov zavijeva spet v Karnijce. V Cimi Sappada zavijeva na gorsko cesto do koče Piani del Cristo in se po strmini, ki ne popušča vse do vrha, vzpneva na Mt. Chiadin, 2287m.

Njegova pobočja so en sam botanični vrt.

Vrh pa imeniten razglednik.

Za ogled so nama ostali še štirje Messnerjevi muzeji in ko se ponudi priložnost, bodo pravi razlog za obisk novih krajev.

Od muzeja do muzeja: od Ojstrnika do Mt. Rite

Že dalj časa sem imela v mislih obisk kakšnega od Messnerjevih šestih muzejev. In zdelo se mi je, da je zdaj pravi čas za obisk. Ker imava na voljo le en teden, izberem bližnja dva muzeja. Prvega nad Passo Cibiana na Mt. Rite in drugega na Kronplatzu, In da pot ne bo namenjena le vožnji, si jo vmes polepšava z nekaj vzponi na hribe ob poti.

Pričneva kar nad Trbižem s prvim dvatisočakom Karnijskih alp. Parkirava pod Rif. Nordio in se mimo nje povzpneva do planine pod Starhandom.

Nadaljujeva do Bistriške planine.

Sprehodiva se med stanovi in živalmi in nadaljujeva ob vedno lepših razgledih proti grebenu.

Postaja vedno bolj strmo.

Pokukava na drugo stran.

Po grebenu doseževa najprej vzhodni vrh.

in po hrbtu do glavnega vrha Ojstrnika, 2052 m.

Malo pod njim poiščeva zavetje, se okrepčava in odpočijeva. Kar dolgo obsediva.

Spustiva se po pobočju nazaj na Bistriško planino in nadaljujeva  s spustom

mimo kapelice Marije Snežne

do sedla in v strmem spustu doseževa gozdno cesto in po njej do avta.

Naslednji dan potujeva mimo Pontebbe in Tolmezza v Ampezzo. Zaradi del je zaprta cesta, ki bi naju peljala mimo jezera Sauris. Ko si že zamisliva drugačno pot, vendarle najdeva obvoz, ki naju v številnih okljukih in sprav strmem vzponu in nato spustu pripelje do jezera. Ob jezeru ni mogoče ustaviti in ogledava si ga lahko le iz avta. Ustaviva se šele v vasi Sauris di Sopra, si pretegneva noge proti hišni gori Morgenleiten, a zaradi vročine in asfaltirane poti misel na vzpon do vrha opustiva. Nadaljujeva z vožnjo in se po številnih ovinkih vzpneva na idilično planino Casera Razzo, 1780 m. Obdaja naju venec prelepih gora.

Prek planine se sprehodiva po poti, ki vodi na Mt. Bivera in Clapsavonu.

Naslednji dan dobesedno "padeva" v dolino Cadore in se po njej nekaj časa voziva skozi lepe vasi. A kmalu zavijeva navzgor in skozi vas Cibiana di Cadore doseževa Passo Cibiana, 1540 m. Razgled s parkirišča obeta veliko lepega in kar zasrbijo naju podplati. 

Hitro se preobujeva in že se vzpenjava, sprva po makadamski cesti, ki jo zapustiva na prvem ovinku, nato nadaljujeva po lepi gozdni poti.

Na sedlu se gozdna pot spet priključi cesti. Odprejo se širni razgledi na Mt. Pelmo, Averau, Civetta, Schiara in številne druge gore.

Mimo koče Dolomiti se vzpneva do muzeja, ki je v stari, obnovljeni trdnjavi. 

V muzeju so zbrane slike, predmeti in dokumenti o raziskovanju in prvih pristopih v Dolomitih in umetniške slike Dolomitov. Naključje je hotelo, da sem si ravno v tem času v knjižnici izposodila knjigo o Dolomitih po sledeh prvopristopnikov slovenskih avtorjev bratov Turk. Knjiga imenitno dopolnjuje pregled osvajanja nekaterih vrhov v Dolomitih, ki je na nekaterih mestih v muzeju predstavljeno skopo. 

Končava z ogledom in se vzpneva še na vrh Mt. Rite. Povsem na vrhu je velika "vetrnica", ki predstavi vrhove na obzorju.

Sprva koprenasta oblačnost zelo hitro narašča in na obzorju je tudi že veliko črnih oblakov. Hitro se spustiva do koče pod muzejem. Močan naliv nas doseže zelo hitro. Vedriva, nato pa se odločiva za spust s kombijem. Sprehodiva se še po poteh po sedlu Cibiana.

Tik pred naslednjo ploho se skrijeva pod streho. Dežuje ves večer in še naslednji dan.