Ponavadi se odpravim na Notranjsko, ko korak namerim na Slivnico. Od tam se razgledam vsenaokrog, tudi Cerkniško jezero objamem le s pogledom. A že v zimskem času sem se namesto na Slivnico povzpela na Špičko in naredila še cel krog čez Zalake in tja proti Snežniku odkrivala še druge, prav očarljive in razgledne poti. Zaželim si obkrožiti jezero v vsej njegovi velikosti in v poletni preobleki. Za ta namen je najbolje sesti na kolo.
Od prvega dne nama ostane le popoldanski čas in se iz Dolenjega Jezera zapeljeva mimo Dolenje vasi in Zelš v Rakov Škocjan, narediva krožno turo, se zapeljeva čez veliki naravni most in odhitiva proti avtu.
Pa nisva dovolj hitra, ujame naju naliv. Vedriva malo pred Zelšami in se do avta pripeljeva med deževnimi kapljami.
Za prihodnji dan so napovedane visoke temperature in raje izbereva kolesarjenje po planoti Menišija. Iz Begunj pri Cerknici pričneva z vzponom skozi vas Dobec do Kožljeka po asfaltni cesti, ki je prijetno senčna.
Nadaljujeva skozi Stražišče in Dolenje do Gorenjih Otav in do Beča, kjer skreneva na makadamske poti. Voziva se skozi gozdove, tudi malo zaideva in se znajdeva nad slapovi v Peklu pri Borovnici in se zaveva, kako blizu osrednje Slovenije sva. Ko prebredeva potok, najdeva nadaljevanje poti. Spet se vzpenjava in se iz hladu gozdov izvijeva v vasi Padež. Zeleni travniki so tako poživljajoči, da kar nadaljujeva do Pokojišča.
Ob cerkvi poiščeva mesto za počitek in okrepčilo in poklepetava z mladim kolesarjem, ki je do sem prikolesaril iz Brezovice. Vrneva se v vas Padež in se po lokalni makadamski cesti dooolgo spuščava proti izhodišču. Vmes morava odpočiti roke in si privoščiva posedanje ob robu pisanega travnika.
In sonce je že nizko nad obzorjem, ko si lahko privoščiva kosilo.
Tudi za naslednji dan obetajo vročino. Odločiva se za kolesarjenje po Bloški planoti. Startava prav tako v Begunjah, le v nasprotno smer kot pretekli dan. Skozi Selšček in Topol se polahko vzpenjava v Cajnarje in naprej v Lovranovo. Vseskozi naju obdaja svežina, ki veje iz gozdov in travnikov.
Tam se odločiva za vzpon na Sv. Trojico, tisto, od koder prihaja Martin Krpan.
Po gozdni in nadaljevanju makadamski poti se strmo spustiva na cesto, ki naju pripelje v vas Ravnik. Sredi vasi z bogato zgodovino posediva pri vodnjaku. Posebnost vode je neprestano pojavljanje zračnih mehurčkov.
Nadaljujeva čez zelene poljane, mimo Sv. Duha do odcepa za Velike Bloke. Zapeljeva se v vas, ogledava Napoleonov most, posediva v senčki pri cerkvi, se okrepčava in poklepetava z domačinko.
Nadaljujeva z vzponom in spustom do vasi Radlek in preideva na makadamsko cesto, ki pelje proti Grahovem. A na sedlu zavijeva ostro desno v hrib in se po severni strani Slivnice v senci mogočnih dreves najprej vzpneva na 900 m n.v. in nato dolgo spuuuuščava do križišča, kjer zavijeva na asfaltirano cesto, ki naju pripelje v vas Brezje.
Zelena preproga okrog cerkvice naju spet povabi k počitku. Kar težko spet zajahava kolesi, a čaka naju le še spust in vzpon do izhodišča.
V Begunjah si ogledava cerkev in njeno okolico in iz pogovora z domačinko izveva, da ime Menišija izhaja iz besede menih.
Naslednji dan so temperature precej nižje in spet za izhodišče izbereva Dolenje jezero. Najino pot vseskozi spremljajo pogledi na Križno goro in Slivnico.
Najprej se zapeljeva proti Rešetu, kjer voda vztraja vse leto.
Čez prelepe cvetoče travnike, obarvane v vijolično in modro barvo, se pripeljeva do v rumeno ozaljšanega potoka Stržen, ki napaja jezero.
Nadaljevanje poti vodi v močvirje, zato se vrneva do Rešeta in se med suhimi ponori in ob obali jezera vrneva na makadamsko cesto.
Pot naju najprej pripelje do razglednega stolpa, s katerega je razgled še lepši in širši.
Nadaljujeva med travniki in njivami in prispeva v vas Otok.
Poklepetava z domačinko, ki nama razkrije težave, ki jih s seboj prinaša zaščiteno območje krajinskega parka. Poskušava osvojiti še cerkvico nad vasjo, a je pot zaraščena in zamisel opustiva. Nadaljujeva skozi gozdove in nad vasjo Laze po daljši gozdni poti do Gorenjega jezera. Tam spet prideva na asfalt in prične se dolg in imeniten spust. Ustaviva se šele v vasi Žerovnica, kjer, spet pri cerkvi, poiščeva primeren kotiček za počitek in okrepčilo.
Spet čez prelepe travnike do Grahovega, kjer poiščeva makadamsko pot po južni strani Slivnice, ki naju pripelje v Cerknico in od tam na izhodišče.
Na poti domov obiščeva še Bloško jezero, se ob njem sprehodiva in v njem na kratko tudi zaplavam.
Na kratkem potepu po Notranjski sva se naužila miru, ptičjega gostolenja in opojnosti zelene v 100 odtenkih, zato se prav gotovo še vrneva.
Pa tudi Bloke smo že obiskali 🙂 bo še za ponovit, Peter je kar s kolesom prišel 🙂
OdgovoriIzbriši