Storžič

S prijatelji vsako leto spoznavamo Slovenijo v mesecu juniju na tridnevnem trekingu. Letos je v programu, da obhodimo Storžič, a zavoljo drugih obveznosti se pridružim lahko le v soboto. Ravno sonce pokuka izza grebena Storžiča, ko začnem s hojo navkreber in jih ujamem na Sv. Lovrencu nad Bašljem.

Obeta se sončen dan, le vrhovi se kar dolgo mudijo v oblakih.

Od sv. Lovrenca prečimo pobočja Storžiča v smeri Grmade, kratko nadaljujemo po cesti, nato pa zavijemo desno na neoznačeno pot, ki je vseskozi lepo sledljiva.

Sonce le počasi preganja oblake z vrhov.

Pot se vseskozi strmo vzpenja, razgledi so lepši z vsakim korakom.

Ko se strmina unese, stopimo nazaj na označeno pot. Malo pod Kališčem pa stopimo v meglo. Počitek in malico pričnemo v bundah, ki pa jih še pred koncem že slačimo.

Na poti proti Bašeljskemu sedlu se megla že povsem razkadi.

Odpre se pogled na cel greben Košute.

Na sedlu se poslovim od prijateljev, ki nadaljujejo prečno do Javorniškega prevala, jaz pa spet zagrizem v strmino. Pogled potuje od drobnih rožic prav blizu ...

...do pogledov na sosednje vršace in še dlje od njih.

Po grebenu se vzpnem na vrh Storžiča, ki je za nekaj trenutkov povsem moj.

Poiščem pot, ki me bo po žlebu pripeljala na planino Javornik. Od začetka pot le stežka sledim, saj je povsem prepredena s sledmi ovc, mestoma tudi zasedena z ovcami. Nato pa pričnem strm in dolg spust. Uf, tja dol moram.

Pot mi polepšajo številne cvetlice ob poti.

Na planini ujamem pot, ki skoraj vodoravno preči pobočja Storžiča in vodi na Kališče. Jaz pa približno nekje na polovici te poti usmerim korak spet strmo navzdol proti Bašlju.

Pot je razgledna, a mestoma vroča, vseskozi pa precej strma in razveselim se, ko se končno znajdem spet na Sv. Lovrencu. Le še kake pol ure do izhodišča in moj krog na Storžiču je zaključen.