Poznojesenski Krk

Želiva užiti še nekaj toplih sončnih žarkov, potipati toplo skalco, pa naju 2 dni preganja burja in tretji dan prežene domov dež. A vseeno je nastalo nekaj lepih spominov.

Začneva v Malinski in se sprehodiva po Rajski cesti. Burje še ni in sonce greje. 

Dospeva do konca steze, obrneva in se sprehodiva še do Malinske. 

Škrlatne barve zahajajočega sonca menda napovedujejo veter.

Naslednji dan začneva v Stari Baški. Vzpneva se po ozki slikoviti dolinici na vrh planote.

Ko pred seboj zagledava Velebit, tudi začutiva burjo.

Burja naju vse močneje priganja proti vrhu Velikega Hlama.

Hitro pobegneva z vrha, upava, da v zavetje, pa naju burja prek vrha Zminje kar odpihne do Obzove, najvišjega vrha Krka.

Z Obzove se hitro spustiva na južna pobočja, a zavetje doseževa šele v kratki dolinici na pol poti proti izhodišču. Oddahneva si, odpočijeva, odžejava, še lakote nisva doslej čutila. 

Čez nekaj časa pa le morava iz varnega zavetja spet na plano in se spustiva do izhodišča.

Jutro je sicer jasno, a burja ni izgubila na moči. Potepava se po zalivih Stare Baške in se skrivava pred burjo.

Če bi šla tja gor, bi naju odpihnilo.

Na morju je razgibano.

V zalivih pa prav prijazno.

Popoldan se burja umiri in dan se zaključi ob mirnem morju.

A ker ni vetra, ki bi pregnalo oblake, naslednji dan nad otokom visijo temni oblaki. Ogledava si mesto Krk. 

Proti avtu že hodiva v spremstvu dežnih kapelj, ki naju spremljajo vse do doma.