Na obeh vrhovih sva že bila, vendar vselej po drugi poti. Tokrat greva po drugih poteh, ki nama ponudijo drugačen pogled na ta svet prostranih pohorskih gozdov. Ko v nedeljo pričneva pri znamenju visoko nad Mislinjo, se zdi kot da je novembersko jutro.
Skozi gozd do spomenika se vzpenjava v megli, potem pa se megla dvigne in naredi se lep sončen dan.
Morda vseh dobrot in lepot blizu sebe niti opazila ne bi, če ne bi bilo megleno.
Zaradi vetroloma v preteklih dneh dvakrat narediva obvoz. Drugi obvoz naju pripelje na pot, ki se imenuje Vranov let. Sprehajava se po pravljično lepem gozdu. Trave so počesane po najnovejši modi, ki jo je krojil veter preteklih dni.
Nato se pričnejo odpirati razgledi. Ogledujeva si Roglo in vsenaokrog. Pred nama je vrh, ki je najin današnji cilj.
Jezerski vrh, 1537m. Kljub vetru na vrhu posediva in se zazreva v dolino ter proti Uršlji in Peci, na kateri naju vežejo prelepi spomini. Čeprav sva si spotoma privoščila borovnice, malica prija.
Ko trebušček je napet, pa le pohitiva v zavetrje proti Ribniški koči. Kar nadaljujeva čez Mali Črni vrh v smeri, od koder sva prišla.
Svetloba je povsem drugačna kot ob vzponu in pokažejo se druge slike in prividi, ki naju spremjajo vso pot do izhodišča.
Naslednji dan začneva v Dvorski vasi pri Legnu. Sonce je že zgodaj vroče. Takoj ko stopiva v gozd, naju smreke in bukve spomnijo na neprijazno vreme preteklih dni.
Vlaka naprej je pregledna in se strmo vzpenja. Ko prečkava cesto, naju spet pričakajo podrta drevesa.
A gozdarji so že bili na delu in pot na tem delu očistili. Srečava jih malo višje, ko si ravno privoščijo krajši počitek. Poklepetamo o njihovem težkem delu in odnosu drugih ljudi do njihovega dela. Povedo, da je pot naprej z obvozi prehodna in svetujejo, da ko slišiva žago, obstaneva in počakava, da utihne ter se oglasiva, da gozdarji vedo, da so ljudje v bližini. In seveda strogo upoštevava opozorila o zaprtih poteh. Nadaljujeva pot, žage ne slišiva več, razvajajo pa naju pogledi na gozdne sadeže, rožice, trave, planjave.... Pri gozdnih sadežih ne ostane le pri pogledih.
Doseževa vrh, Kremžarjev vrh, 1164m. Dve bukvi na vrhu se od veselja strastno objemata.
Po malici nadaljujeva kar po grebenu. Razglede že zapirajo oblaki, ki se hitro bližajo.
Hitiva navzdol in ne premamijo naju niti bogato obloženi grmiči borovnic. Da nama ni potrebno telovaditi okoli vseh podrtih smrek in bukev, se do avta spustiva kar po cesti.
Pohorje je v vsakem letnem času prijeten cilj potepanj. Nudi mir in tišino z vsem svojim zelenjem, številnimi potoki in lepimi po in razgledi. Vsaka pot je drugačna.
Ker greva po cesti, morava do izhodišča čez dvorišče, kjer pridne roke gospodinje tudi ustvarijo lepe poglede.
