Senčne poti Karnijskih Alp

Kljub vročim dnem se zaradi bližine odločim za obisk Karnijcev. Severne poti, zmerna višina, ki zagotavlja gozdne poti vsaj na večjem delu poti in bližina vode so nekakšno vodilo pri moji izbiri ciljev. 

Na pot se odpraviva v nedeljo zgodaj zjutraj, a številni zapleti pripomorejo k temu, da začneva s hojo šele ob 12 uri. Izhodišče je Paularo. Na parkirišču je še pošteno vroče, a bolj ko se bližava gozdu in vodi, bolj prijetne so temperature.

Ko naju steza popelje globoko v gozd, da slišiva le še šumenje potoka globoko pod seboj, na visoke temperature povsem pozabiva.

Pot naju pripelje do mostu, s katerega se zagledava globoko v globino.

Hodiva ob vodi, čutiva njen hlad in slišiva njen glas.

Vzpneva se do stene, v katero je vklesana nadaljna pot. Pot naju varno vodi visoko nad potokom, ki nekaj 10 m pod nama tvori slapove, slapiče, tolmune in ustvarja svojevrstno glasbeno doživetje.

Ozkega kanjona je kar prehitro konec, že zagledava modro nebo nad visokimi stenami.

Strmo se vzpneva skozi gozd do ceste, kratko po njej in spust do mostu ter povratek po isti poti nazaj.

Iz objema gozda stopiva na plano s čudovitimi pogledi na gore. A tudi sonce ni več tako vroče. Za pot sva porabila 5 ur.

Naslednji dan s sedla nad vasjo Ligosull poiščeva odcep na goro Tersadia. Pot lepo vijuga skozi gozd, se mestoma celo povsem uravna in naju popelje daleč proti Z. Le redki odseki poti so strmi, a strmi so pogledi v globino pod nama. Ob poti so prijazno postavljene klopce.

Razgledov ni, le redko med vejami uzrem mali košček gora naokrog.

Na sedlu pokukava v globino še na drugo stran.

V nadaljevanju se sprehajava skozi visoke trave, prečiva graben in doseževa macesnov gozd.

Šele ko doseževa mulatjero, se pričnejo odpirati razgledi na vse strani.

Na robu platoja se odprejo razgledi tudi proti J.

Med ruševjem in vrtačami ter čez travnike se pot spretno zvijuga in vrh Tersadie dosežem v pol ure.

Ugledam znane vrhove zahodnih Julijcev, Mangart in Kanin.

Proti zahodu prepoznam Peralbo in Chiadenis.

Globoko spodaj je planina, od koder se sliši kravje zvonce.

Vračava se po isti poti nazaj in ena od klopc nama ponudi daljši počitek. Na Mt. Zoncolan se odpeljeva opazovat sončni zahod.

Tretji dan vzpon začneva v vasi Ravascleto in želiva doseči Mt. Zoncolan tudi peš. Prvi del poti poteka po smučarski progi in senco iščeva na robu v zaraščenem gozdu. 

Potem se pot odcepi in prične strmo vzpenjati po gostem gozdu in objame naju prijetna svežina. Ko se pot položi, se pričnejo odpirati razgledi na eni strani, na pobočjih pa rdečijo maline in vabijo.

Pot poteka skoraj vodoravno do planine Marmoreana. Slastne maline naju premamijo in pot do planine se močno zavleče.

Ponudba na planini naju ne premami, saj je malin bilo res veliko. Poiščeva senco nad planino z lepimi razgledi in počivava po obilnem okrepčilu.

Do vrha Mt. Zoncolan je še pol ure vzpona po odprtem pobočju, zato misel na ta del poti opustiva. Povzpnem se na vrh nad planino, ki se imenuje Pozof, 1626m. Ker nisva obrala vseh malin gorgrede, tudi pot navzdol ni prav hitra in dneva kar prehitro zmanjka.