Jezeri Limo in Sorapiss

Po kar dolgi turi preteklega dne si načrtujem malo krajšo turo na jezero Limo. Res je krajša po dolžini! Za izhodišče izberem parkirišče St. Uberto, 1421m. Ker želim opraviti krožno pot, sledim poti št.418. Na spletu najdem podatek, da je bila pot dolgo zaprta, pred kratkim so jo obnovili in ponovno odprli. Sledim lepo označeni poti, vseskozi s pogledi na goro Taburlo, 2261 m.

Steza me vodi skozi gozd in mestoma močvirnat teren. Ko dosežem suho strugo, markacij ne najdem. Iščem in sledim možicem.

Ko se struga strmo postavi pokonci, se pot obrne v ruševje. Tudi tu me vodijo možici. Presenetim dva domačina.

Svet postaja vse bolj divji, odmaknjen in moram kar dobro iskati, da najdem nadaljevanje poti. 

Ko že skoraj obupam, se spet pojavijo možici. Teren se za kratek čas uravna, da se nato lahko spet strmo požene čez skalno stopnjo. Pot je neprijetno zagruščena.

Za kratek čas se teren spet uravna, prečim melišča in pridem na obširne travnike. Izza roba me pozdravi veliko radovednih oči.

Že mislim, da bo nadaljevanje le še sprehod po širokih travnatih hrbtih, ko se pred mano odpre široko in strmo melišče. Čezenj vodi komaj zaznavna stezica, mestoma sprana do gladke podlage.

Z melišča se vzpnem na najvišjo točko na tej poti, 2603m. Že od daleč pa vidim, da je voda odnesla nadaljevanje poti čez travnata pobočja na dveh mestih. Možici me vodijo strmo navzdol skoraj do izteka grape čez skalno stopnjo, kjer najdem varno mesto za prečenje. 

Zaženem se strmo navzgor in ujamem nadaljevanje poti, ki me pripelje na široka travna pobočja s prekrasnimi razgledi. Zaželim si, da ne bi bilo nobene grape in nobenega melišča več na tej poti. 

In res me nadaljevanje poti pelje samo še čez travne hrbte. Pripelje me do odcepa poti na lep vrh Col Becchei Dessora, 2794m. Srečam prve gornike ta dan.

Jaz pa le poiščem zaveten travni kotiček in uživam ob pogledu na lepo pot proti vrhu. Ko se naužijem razgledov in naberem moči, se počasi spuščam proti jezeru Limo. Pokrajina naokrog je nekaj posebnega.

Kako je srčkano!

Že od daleč izbiram kotiček za počitek. Dobrodošlico mi izreče radovedni svizec. 

Ob jezeru si privoščim dolg počitek. Sedem na skalco, namakam noge in opazujem razigrano mladino, ki uživa v kopanju v precej mrzli vodi. Brrr. Končno se le odločim za povratek. Makadamska pot je že kar cesta, na kateri je veliko gornikov, sprehajalcev in kolesarjev. Udobno me popelje med visokimi gorami in skozi macesnov gozd.

Ob poti je obilo kotičkov za počitek, a sedaj si ga ne morem več privoščiti.

Tudi prva oznaka za slap me ne pritegne, pri drugi oznaki pa le zavijem na ozko zavarovano poličko, ki me pripelje do drugega slapu.

Vode je obilo in nadaljevanje pod njim v teh razmerah ni mogoče. Vrnem se na pot št.10, ki me ob reki Rio di Fanes pripelje do izhodišča.

Še en lep dan se obeta pred poslabšanjem vremena. Izkoristim ga za povratek domov. Spotoma se ustavim pod prelazom Tre Croci, 1860m, in poiščem pot proti jezeru Sorapis. 

Sprva lepa gozdna pot se kmalu spremeni v pot, polno korenin, grušča in do sijaja zglajenih skal. V ranem jutru je tudi mokra.

Razgledi so čudoviti. Pot valovi gor in dol, vsekana v pobočja Cime del Laudo. Na izpostavljenih odsekih je zavarovana. Mestoma so v pomoč tudi stopnice in lestev.

Prečenje se izteče v gozd. Najprej zagledam kočo in nato jezero Sorapis, 1932m, ki ga obkrožajo gore skupine Sorapis.

Iščem pot, da bi ga obhodila, pa me na eni strani ustavi blato, na drugi pa skalni skok. Tako le obsedim in uživam razglede. Prihaja vse več obiskovalcev in povratek po isti poti, na kateri je sedaj že prava gneča, ni prijeten. 

S pogledom objamem gore vsenaokoli in se jim zahvalim za prelepa doživetja preteklih dni.