Aignerhohe

Po jutru se dan pozna, po prvem dnevu v letu pa se leto ravna. Kakorkoli že pregovor velja ali pa ne,  letošnje leto smo začeli s prekrasno turno smuko v odmaknjenem svetu Nizkih tur. 

Zjutraj, ko vozimo pod oblaki in skozi meglo proti izhodišču, so ceste skoraj povsem prazne. Malo pred ciljem se megle in oblaki razkadijo in nad nami je modro nebo. Ponoči je zapadlo 10 do 15 cm snega in zapeljemo se v pravo zimsko pravljico.

Sprva strm vzpon skozi gozd se kmalu izravna in zložno se dvigamo po dolinci ob potoku. Mestoma začutimo in ugledamo veter, ki pometa med smrekami, na grebenih in vrhovih.

Uživamo v razkošnih pogledih in šumljanju potoka. Vetra, ki razgraja tam nekje zgoraj, tu ne zaznamo.

Na planini zavijemo ostro v desno v bolj strm breg. Malo nad planino se pri koči odžejamo, nasmejemo in uživamo v lepoti dneva.

Nadaljujemo z vzponom po mehki podlagi. Bolj ko se dvigamo, širši so razgledi, a tudi veter občutimo bolj. Podlaga postaja zbita od vetra, kmalu se pokažejo spihana področja. 

Malo pod vrhom odpnemo smuči. V močnem vetru se povzpnemo do vrha Aignerhohe, 2104 m in se na hitro poslikamo.

Tudi za spust smo hitro pripravljeni, veter nas preganja. Sprva se spuščamo previdno med šopi trav, nato pa vse bolj sproščeno zapeljemo v nedotaknjeno belino.

Do planine se potapljamo v zavoje opojne beline, nato po pristopni sledi odvriskamo vse do izhodišča.

Veter se je povsem umiril, nam pa je dan pustil na obrazu široke nasmehe in v srcu nepozaben spomin.