Kravja gora, Ojstrc in Rjavca

Karavanke so tiste vrste gora, ki me pobožajo po duši. Raznolike in razgledne, skalne in zelene, strme in položne, pisane in igrive. Za vse letne čase in vsako razpoloženje. 

Zapeljem se na sedlo Šajda in v zgodnjem jutru občudujem severno stran Košute in celo verigo KSA.

Pot skozi gozd je prijetna, sem ter tja tudi razgledna.

Na sedlu, ko je vrh Ojsterca že blizu, me prav v nasprotno smer zvabi stezica, ki vijuga med ruševjem in ko dosežem greben, tudi gori doli. Prav hitro ne, dolgo pa tudi ne traja in dosežem vrh Kuhberg (Kravjagora), 2017m.

Simpatičen vrh, ki nima prav veliko obiskovalcev. Z vrha se lepo vidita Mali Obir in Ojstrc in med njima Jagovčeva planina, od koder se začne pristop na Obir po SZ razu.

Proti zahodu se v vrsto postavi še nekaj vrhov, najbližje Setiče, Mačna in Grlovec.

Sončni žarki in razgledi me razvajajo, da obsedim kar dolgo. Vetrc prijetno hladi ozračje. Pa se končno le odpravim, po grebenu do sedla 

in na vrh Ojstrca, 2139m.

Zaradi velikega obiska na vrhu zmanjka prostora. Svoje zavetje najdem malo pod vrhom.

Še malo nižje je vzletišče jadralcev.

Kar dolgo spet obsedim in opazujem jadralce, mimoidoče in predvsem gore vsenaokrog. Spomini na številne ture se vrstijo. 

Spustim se do Eisenkappeler Hutte in nadaljujem proti Obirski planini, sprva čez travnike, 

nato po lepem gozdu, tudi po ozki potki ob strmi steni, ki je celo zavarovana

in po gozdni poti, kjer se še poslednjič odprejo pogledi na koroške gore

dosežem izhodišče današnje ture.

Naslednji dan se zapeljem v Bodental. Od gostišča Serainig prečkam travnik 

in zavijem na gozdno cesto. Tam me pričaka opozorilo, da je tod področje volka. Priznam, da pazljivo poslušam, ko kar nekaj časa hodim po gozdni cesti. Ko se prične zanimiva pot, pa prisluhnem le potočku in pticam. Pot prečka potok in se vzpne ob njem, 

vijuga skozi strm gozd 

in doseže travno uravnavo, kjer se odprejo razgledi na S ostenja Ovčjega vrha, Stola, Belščice....

Nato se nekaj časa položno vzpenja skozi gozd, 

dokler ne doseže melišča in se strmo požene do grape, ter zvijuga po grebenu 

do razglednega in prostornega vrha. Rjavca, 1789m.

Na vrhu pravo razkošje pogledov in prostorčkov za počitek. Celo uro uživam na vrhu v samoti.

Na Palcu so številni planinci.

Sestopim po isti poti, pokukam še malo sem in tja.

Najdem plodove narave, ki upočasnijo moj sestop.

Ko stopim iz sence mojih poti na sončne travnike, pa že zaslutim vročino, ki me čaka v dolini.

Nekaj zame novih poti: Ciprnik in Ribnica z okolico

Veliko je poti, ki jih še nisem prehodila ali prevozila in za vsako pot pride čas, ki je najbolj primeren. 

Tako se v nedeljo, ko se naredi lepo vreme po vremensko neprijazni soboti, odločim, da končno obiščem Ciprnik. Parkiram v Podkorenu in se v svežini jutra vzpenjam po strmi smučarski progi, ki je v tem obdobju prelep travnik.

Kar kmalu sem na vrhu sedežnice in pri Bedančevi koči.

Od tod naprej pa le pesek pod nogami. A lepi pogledi pomagajo, da sem hitro na križišču s potjo, ki pride od jezera Jasna.

Zaenkrat mi še ni za počitek, čeprav sta obe klopci prav vabljivi. Nadaljujem tudi mimo Mojčinega doma in sem na senčnem, tihotnem, prijetno mehkem grebenu.

Kar prehitro sem na vrhu. Malo pod vrhom najdem svoj kotiček za počitek in neskončno lepe razglede.

Poklepetam z družino s Koroške, ki dopust preživlja v Kranjski gori in okolici in s parom iz Nizozemske, ki ne zna prehvaliti lepot naših gora. Že pospravim nahrbtnik, pa se ponovno vsedem, razgledujem, srkam sonce in poglede.

Potem pa se le odpravim. Po isti poti do odcepa v Planico. S poti v Planico si ogledujem lepo steno Ciprnika in krušljivo grapo pod njo.

In cvetlice in vrhove in še kaj... , kar se mi znajde na poti.

Ustavim se še pri kočici z imenitnim razgledom na planiške skakalnice.

Potem pa le še do "dna" in čez prelepe travnike in gozd do izhodišča.

Za današnji ponedeljek je napovedano oblačno vreme in zmerne temperature. Z vlakom se odpeljem v Ribnico in pričnem kolesariti po Ribniški kolesarski poti. Iz naselij Hrovača in Otavice sem kmalu v gozdu, nadaljujem čez lepa polja do Dolenje vasi.

Peljem se proti vasi Blate in iščem izvir reke Rakitnica. Rakitnica je rečica, ki izvira na obronku Velike Gore in po le slabem kilometru konča svojo pot v požiralnikih.

S te strani ne najdem poti, zato nadaljujem v vas Rakitnica. Ob poti vidim vodotok in vidim področje, kjer Rakitnica ponikne.

Po ozki cesti se spustim v Kal pri Rakitnici. Pri zadnji hiši vprašam za pot in usmerijo me prek travnika v gozd. Stezica je le slabo uhojena, a pogled na najdeni izvir je prelep.

Žal ne uživam dolgo ob pogledih, saj me v trenutku obda oblak komarjev, ki mu še na kolesu komaj uidem.

Po drugi poti se vračam nazaj proti Dolenji vasi. Mimo Sv. Roka se spustim v Prigorico, kjer pod mostom teče reka Ribnica.

Nadaljujem po makadamski cesti po desnem bregu Ribnice in se pri lepo urejenem bajerju ponovno priključim kolesarski poti. Bajer s svojimi klopcami kar vabi k počitku in temu se res ne morem odreči😊. 

Nadaljujem po makadamu, kolesarjenje skozi gozd je prav prijetno, zmotijo ga le tovornjaki, ki se peljejo v kamnolom. Ko dosežem asfalt, se ponovno odcepim od kolesarske poti. Zavijem levo in v lepem vzponu dosežem odcep gozdne ceste, po kateri se spustim do izvira reke Ribnice.

Ob cesti je informacijska tabla, pot do izvira je zaraščena. Reka izvira v dveh izvirih, ki ju med seboj povezuje mostič, jez je ostanek nekdanjega mlina in žage. 

Nadaljujem s kolesarjenjem po makadamu kar naprej in se dolgo vzpenjam skozi lep, tihoten gozd. Včasih malo pocingljam, tudi kaj zabrundam, da ne presenetim kakšnega domačina😉. Nagrajena sem z lepim spustom v vas Bukovica, od koder ni več daleč do Ribnice. Obiščem rokodelski center s trgovino in muzejskimi razstavami.

Sprehodim se po lepem parku ob ribniškem gradu,

po nabrežjih reke Bistrice med grajskim in francoskim mostom,

obkrožim grad, ki datira iz 13.stoletja

obvozim še cerkev sv. Štefana

in odhitim na železniško postajo, saj vlak ne čaka svojih potnikov.😊