Kravja gora, Ojstrc in Rjavca

Karavanke so tiste vrste gora, ki me pobožajo po duši. Raznolike in razgledne, skalne in zelene, strme in položne, pisane in igrive. Za vse letne čase in vsako razpoloženje. 

Zapeljem se na sedlo Šajda in v zgodnjem jutru občudujem severno stran Košute in celo verigo KSA.

Pot skozi gozd je prijetna, sem ter tja tudi razgledna.

Na sedlu, ko je vrh Ojsterca že blizu, me prav v nasprotno smer zvabi stezica, ki vijuga med ruševjem in ko dosežem greben, tudi gori doli. Prav hitro ne, dolgo pa tudi ne traja in dosežem vrh Kuhberg (Kravjagora), 2017m.

Simpatičen vrh, ki nima prav veliko obiskovalcev. Z vrha se lepo vidita Mali Obir in Ojstrc in med njima Jagovčeva planina, od koder se začne pristop na Obir po SZ razu.

Proti zahodu se v vrsto postavi še nekaj vrhov, najbližje Setiče, Mačna in Grlovec.

Sončni žarki in razgledi me razvajajo, da obsedim kar dolgo. Vetrc prijetno hladi ozračje. Pa se končno le odpravim, po grebenu do sedla 

in na vrh Ojstrca, 2139m.

Zaradi velikega obiska na vrhu zmanjka prostora. Svoje zavetje najdem malo pod vrhom.

Še malo nižje je vzletišče jadralcev.

Kar dolgo spet obsedim in opazujem jadralce, mimoidoče in predvsem gore vsenaokrog. Spomini na številne ture se vrstijo. 

Spustim se do Eisenkappeler Hutte in nadaljujem proti Obirski planini, sprva čez travnike, 

nato po lepem gozdu, tudi po ozki potki ob strmi steni, ki je celo zavarovana

in po gozdni poti, kjer se še poslednjič odprejo pogledi na koroške gore

dosežem izhodišče današnje ture.

Naslednji dan se zapeljem v Bodental. Od gostišča Serainig prečkam travnik 

in zavijem na gozdno cesto. Tam me pričaka opozorilo, da je tod področje volka. Priznam, da pazljivo poslušam, ko kar nekaj časa hodim po gozdni cesti. Ko se prične zanimiva pot, pa prisluhnem le potočku in pticam. Pot prečka potok in se vzpne ob njem, 

vijuga skozi strm gozd 

in doseže travno uravnavo, kjer se odprejo razgledi na S ostenja Ovčjega vrha, Stola, Belščice....

Nato se nekaj časa položno vzpenja skozi gozd, 

dokler ne doseže melišča in se strmo požene do grape, ter zvijuga po grebenu 

do razglednega in prostornega vrha. Rjavca, 1789m.

Na vrhu pravo razkošje pogledov in prostorčkov za počitek. Celo uro uživam na vrhu v samoti.

Na Palcu so številni planinci.

Sestopim po isti poti, pokukam še malo sem in tja.

Najdem plodove narave, ki upočasnijo moj sestop.

Ko stopim iz sence mojih poti na sončne travnike, pa že zaslutim vročino, ki me čaka v dolini.