Po treh dneh plezanja je ponedeljek dan za počitek. Narekuje ga tudi vreme. Ustavim se v vasi Lavant in se ob križevem potu povzpnem do prve in do druge cerkve na vrhu vzpetine.
Že pri naslednji vasi je spet razlog za postanek. Slap Frauenbach. Naredim lepo krožno pot.
Na začetku (ali na koncu, odvisno kje začnemo pot) se odpre pogled na imeniten razglednik Rauchkofel, 1910m. Obiskala sem ga pred leti, ko sem ubirala poti po Lienških Dolomitih😊
Zapeljem se čez prelaz Iselsberg in pokukam na Koroško. Tik pred nevihto se po razgledni poti sprehodim nad dolino Moll.
Naslednji dan se spet obeta lepo in stanovitno vreme. Zapeljem se na parkirišče nad vasjo Mitten, 1460m. Lepa pot me po številnih okljukih skozi macesnov gozd v svežem jutru
pripelje na višino, kjer se pričnejo nepozabni razgledi na Johannisberg, Grossglockner in številne druge vrhove v Visokih Turah.
Tik pred gozdno mejo na višini 1960m grem mimo lepo urejenega parkirišča in razgledne ploščadi z informativnimi tablami.
Vrhov je na obzorju vse več in več.
Po njem moram pazljivo hoditi, da ne pohodim majhnih rožic. Velike so kot kamenčki pod stopalom.
In ko sem pri križu, še nisem na vrhu. Še kratek sprehod čez lepe travnike do številnih skalnih možicev.
Vrh. Stanziwurten, 2707m.
Naslednji dan se zapeljem v dolino Debant. Veliko sem brala o tej cesti in imam kar tremo pred vožnjo. Parkirišče Seichenbrunn je izhodišče za mnoge prelepe ture, obiskovalcev je vselej veliko. Odpeljem se zgodaj, a sem vseeno pozna, saj vožnja po slabi, od neurij in gozdnih del poškodovani cesti, traja dolgo. Za 11 km porabim več kot eno uro. A parkirnega prostora je zaenkrat še dovolj.
Hitro se napravim, zakoračim čez pašnike in strmo navzgor skozi borov gozd.
Ustavim se šele, ko se svet poravna. Prisluhnem številnim potočkom in se razgledam. Lepo je kot v filmu😃.
Na razpotju spet strmo in še bolj strmo gor. Pot je lepo speljana, večji del sicer krušljivega terena je urejen s stopnicami, ki upočasnijo erozijo.
In končno na sedlu Untere Seescharte, 2529m, dolgo željeni pogled.
Jezera, največje Wangenitzsee, Kreuzsee in manjša brez imena. Spustim se do prvega in potipam njegov hlad,
sprehodim do drugega, ki se lesketa kot morje.
Čez viseči most nad slapom grem do koče.
Wangenitzseehutte, 2508m. Najdem si čisto svojo skalo nekje na sredi tega prostora in se skoraj brez diha razgledujem.
Po predahu se mimo številnih balvanov, čez melišča in plošče in mimo številnih možicev in nekaj ovc vzpnem do Kreuzseeschartl, 2810m. Sedaj lahko naštejem štiri jezera, verjetno jih je ob večji vodnatosti še več.
Spustim se v škrbino, a pogled na nadaljno pot me ne razveseli. Krušljivo, zelo izpostavljeno je. Obrnem, se vzpnem na sedlo, spustim do jezer in nogicam privoščim hladno kopel, sebi pa še en prigrizek.
Spust začnem z vzponom na sedlo, čez katerega sem prišla, spustim se do razpotja po isti poti, potem pa nadaljujem proti Lienzer Hutte čez lepa pobočja in pašnike. Odkrivajo se mi novi in novi vrhovi.
Ko se že zdi, da pot nikoli ne bo zavila navzdol, se spretno ob slapu zvijuga do vodotoka, ki klokota, brbota, šumi, bobni in napolni ves prostor s svojevrstno glasbo. Debantbach.
Hvaležna in srečna, da mi je bilo dano prehoditi tako lepe poti, se zadovoljna vrnem domov.
