Gradišče, Kucelj in Škrjanščica

Nedelja je in vsi smo doma. Nenavadno. 12. marca je bila razglašena pandemija, izredno stanje, s kakršnim se nihče od nas še ni srečal. V mislih se prepletajo nejasnosti, skrbi, strahovi... Kar prav nam pride snežni metež, da se lahko zazremo skozi okno in začudimo naravi. Zakurimo v peči, plamen, vonj in zvok gorenja borovih, smrekovih, bukovih drv doprinese k občutju varnosti v zavetju doma.
A kmalu močni in hladni veter prežene sneg in oblake in jih spodi z neba. Čudežno se razjasni nebo in me vabi. Na sonce, v višave. Vzpodbudim še mlade.

Vsak s svojim avtom parkiramo med vasema Vrhe in Leskovec. Mimo prve oz. poslednje hiše, po lepem kolovozu, čez pašnik, kjer se prebujajo številne cvetlice in po lepi poti do vrha Gradišče, 706 m.

Sama pohitim naprej, da večji krog naredim. Nad vasjo Gorenje Brezovo na Kucelj, se vzpnem na razgledni stolp. V daljavi slutim KSA.

Pozno smo odšli od doma, dan je še kratek, jaz pa željna sonca, vetra, razgledov. Po označeni poti do vasice Leskovec in po kolovozu ob robu gozda na Škrjanščico. Na pobočjih slapovi cvetočega vresja.

Veter mi nabrije lica, komaj lovim sapo ob njegovih močnih sunkih. Le kako je v visokih hribih sedaj?

Zazrem se v dalj za kratek čas, korak pa že namerim proti avtu. Doma me čaka topla sobica.