Slapovi Kosca in Stari grad nad Višnjo goro

Pravo nasprotje preteklega dne. Vreme namreč. Mraz, veter. A me vseeno vleče ven. Kje bom varna pred močnim vetrom? V kakšni dolinci, grapce... Proti Višnji gori, na koncu sledim oznakam za slapove Kosca. Hodim po makadamski cesti, poslušam potok, zagledam ga pa šele, ko se s cesto skoraj zlijeta v eno.

Nadaljujem po poti ob potoku, se zlagoma vzpenjam ob njem, gledam in poslušam žuborenje vode in tišino. Snežinke naletavajo.

Prispem do vznožja slapu, ki v tej zimi ni prav obilno vodnat, pa vseeno žubori kot bi poslušala močan naliv.

Ob slapu navzgor še do izvira. A povsem do izvira ne gre, pot je povsem zaraščena. Spust ob potoku, ki mu sledim tudi potem, ko se od njega oddalji makadamska cesta. Tudi spodnji tok potoka je slikovit in zanimiv.

Z avtom se zapeljem pod AC še do centra Višnje gore, od koder se povzpnem še do ruševin Starega gradu.

Spet sem dodala nekaj drobcev v mozaik lepot naše dežele.