Velikokrat se nam na poti tudi v hribih mudi, da dosežemo zadani cilj in še varno sestopimo v dolino. Med dvema deževnima dnevoma si posebnega cilja nisem zamislila, le zaželela sem si otipat še toplo skalco. Zapeljem se na Jezersko in se po Slovenski vzpnem do Kranjske koče na Ledinah.
Jesen se počasi že oglaša.
Malo pod kočo srečam dva planinca in potrdita, da je lovska pot zaradi dežja prejšnji dan močno razmočena in neprijetna za sestop, zato se odločim za sestop po isti poti. Malo pod kočo me potegne v smer razgledne točke Kancelj. Mislim, da table nikoli doslej še nisem niti opazila. Spustim se do sedelca in vzpnem ob skalah, za katere se mi zdi, da se le stežka še skupaj držijo.
A skale zanimive, razgled seže po celi dolini. Ne mudi se mi, posedim in se razgledujem. Potem pa le še sestop in občutek umirjenosti in zadovoljstva nosim v sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar