Velikokrat sem že bila na vrhu, a doslej nikoli s smučmi. Ne prezgodaj, da ne bo pretrdo in ne prepozno, da ne bo prevroče in sneg pretežak, odrineva. Na Vršiču ujameva skoraj zadnje parkirno mesto. Proti Grebencu se že vije kolona pohodnikov in cikcaka četa smučarjev.
Najprej malo po svoje, nato slediva narejeni smučini, ki je speljana lepo, prav uživaško. Dan kot iz sanj, razgledi krasni, da bi bil greh hiteti.
Šele tam veje hladen in na trenutke močan veter.
Poiščeva zavetje levo od vrha pod skalcami, se okrepčava in pripraviva za spust. Preko naju huškne senca in svobodno kot ptič se čez rob odpelje padalo. In še drugo za njim.
Spust v zgornji polovici kar prijeten, v spodnji pa temperaturam in uri primeren. Bolje bi bilo, če bi se spustila kakšno uro prej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar