Gore nad Misurino

Dolomiti so lepi v vseh letnih časih, najlepši pa pozimi, ko lahko pokukamo v njihove najbolj skrite kotičke in opazujemo znane kraje s povsem drugega zornega kota. 

Misurino obkrožajo znani vršaci: Mt. Cristallo, Croda Rossa, Sorapiss, Tre Cime di Lavaredo in... številni drugi.

Na prvi pogled za turno smučanje zgledajo prezahtevne. A poznavalci najdejo skrite doline in dolince, pa grape in škrbine ter sedla in grebene. Poti do njih so skrite, slikovite, odmaknjene, mestoma kar "divje", pa tudi valovite kot naša Lepa Komna. 

Ko pa iz sence pokukamo na sonce in nam pogled odkrije številne vršace, se razveseli oko in srce in zapoje duša. Pozabimo 5 ur hoje, pomrznjene smučine in številne obrate. Le nemo strmimo in si skušamo vtisniti sliko v spomin za vse naslednje dni.

Po dolgi vožnji se prileže krajša tura, ki pa ni prav nič manj lepa. Forcella della Neve, 2471 m. Nekateri vztrajno prav do vrha in zgoraj na sonce, drugi se pripravimo za spust malo pod "vrhom". 

Pri spustu smo pazljivi, sneg je zelo spremenljiv. V spodnji tretjini se izteče široko kot na smučišče, le zluknjano je vse. Do avta in prenočišča le okrog ovinka na zasluženo okrepčilo in počitek.

Naslednji dan smo že bolj pogumni. Cresta bianca, 2932 m. Začnemo na parkirišču na višini 1530 m. Izmenjujejo se strma in položna pobočja za vzpon. Po prečki v levo nad strmimi pobočji se odpre širno polje sonca in snega.

Po soncu in senci vztrajamo prav do vrha, kjer nam pogled "pade" strmo v sosednjo dolino. Počitek se prileže, da bo spust slajši in predvsem varen.

Sledi ena bolj lagodna, panoramska, v teh krajih kar obvezna: krog okrog treh Cin. Po cesti do k. Auronzo, po vroči prečki do kapelice, a proti planini Lavaredo nas že spet hladi. Vzpnemo se na sedlo, 2460 m, se razgledujemo, krepčamo in izbiramo nadaljno pot. Nekateri nazaj v tople kraje, ki se izkažejo za pretople, drugi naprej, čez svet, ki spominja na Lepo Komno. Strm spust, potem pa pršičkanje gori, doli, naokoli, kar s kožami na smučeh.

Še sitna poledenela prečka in že smo na Forcella del Col di Medo, 2315 m. Res uživamo, časa imamo na pretek. Potešimo žejo, lakoto in radovednost. Pripravimo se na spust. Najprej na sedlo pod škrbino, do ostankov utrdb pod sedlom in skozi redek macesnov gozd. Sprva previdno, tipaje, nato vse bolj korajžno in uživaško po ravno prav odjuženi podlagi. Juhuhu se izteče na cesto, po kateri nekateri s psi, drugi pa s smučmi na nahrbtniku dosežemo izhodišče.

Naslednji dan so noge težke, volja šibka in odločim se za dopust in samostojen potep po bližnjih pobočjih. Nad jezerom najdem zratrakirano pot, ki me pripelje do praznega smučišča. Po pešpoti ob smučišču in po njem do koče Col di Varda, 2109m. Naprej me kar potegne lepo pobočje na vrh Col di Varda, 2220 m. Na vrhu pokukam v sosednjo dolino in ugledam Sorapiss v vsej njegovi veličini.

Še peti, poslednji dan. Zgodnje vstajanje ni potrebno. Od prenočišča skozi gozd na znano pot prvega dne. Pa samo preko nje in čez pravljično zimsko pokrajino do strmega pobočja. Velika želja, pogledati v neznano in pridobljena kondicija iz preteklih dni nam brez težav omogoči vzpon do uravnave in sonca.

Vseskozi nas spremlja pogled na Mt. Cristallo in Cristallino in Croda Rosso.

Levo po soncu in naravnost ter desno po senci, pa spet strmo navkreber dosežemo kočo Fonda Savio, 2367 m. Pogledi v sosednjo dolino so navdihujoči. Gledamo tudi del poti izpred dveh dni okrog treh Cin, od k. Auronzo do kapelice.

Nadaljujemo prečno nad sosednjo dolino in po lepi dolinici dosežemo njen skrajni rob pod Forcella del Nevaio, 2553 m. Le dva najbolj zagreta se s smučmi vzpneta prav na škrbino, ostali se nekaj 10m pod njo pripravimo za spust. Po trdi in manj trdi, a dobro smučljivi podlagi odvriskamo do koče, kjer si, kakorkoli se neverjetno bere, privoščimo kavo. In kujemo prihodnje podvige ter sanjamo vsak svoje sanje. Mraz nas primora, da odsmučamo naprej. Držimo se levo, pod stenami in vriskamo ob vijuganju v uležanem mehkem snegu. Zadnje, strmo pobočje pa žal sonce ni dobro ojužilo. Trda in mehka podlaga se izmenjujeta, vsak po svoji izbiri prismučamo do dna doline. Skozi gozd, med drevesi vijugamo in prismučamo na iztek ture prvega dne. Po poseki in trdi podlagi nizamo še poslednje zavoje. Kratko smuči na rame do avtov. Pakiranje, preoblačenje in potešitev žeje spremljajo želje, da se kmalu spet snidemo na naslednji turi!