Od izvira Hubelja na Otliško okno

Željna sonca se iz meglene Ljubljane zapeljem do sonca, a tam ima veter veliko moč. Pot po robu, ki sem si jo zamislila danes, ne bo primerna, saj bi me odpihnilo. Pot pod robom, v zavetju stene, bo bržkone boljša izbira. Zapeljem se do izvira Hubelja 

in zagrizem v breg. Je hladno, a vetra ni čutiti. Poskušam se čimbolj približati izviru, hodim ob ograji in pridem do stopnic in lepe, sicer strme poti, ki me pripelje na balkon nad izvirom.

Naprej je sicer nakazana stezica, a danes mi ni do raziskovanja. Vrnem se do izvira in ob smerokazih zavijem proti Otliškemu oknu. Prijetna pot vijuga skozi gozd in nudi zavetje. Razgledov ni, pa jo popestrijo druge stvari.

Ko pa le pridem do razgledov, se ne zadržujem preveč, saj veter takoj pokaže svojo moč.

Stopim najprej skozi malo okno

in nadaljujem pot pod velikim.

Nadaljujem do roba in naprej in le stežka najdem  malo zavetja, da se preoblečem in odžejam.

Pokukam skozi veliko okno.

Nato pa kar urno v dolino, saj je sonce že nizko nad obzorjem.