Od cerkve do cerkve

Škofjeloško hribovje mi je malo poznano in že nekaj časa imam namen, da ga bolje spoznam. Okoliščine so takšne, da bo sedaj ravno pravi čas za spoznavanje. Izberem kar prvi greben zahodno od Polhograjcev. Ta pridni začnejo to pot že v Puštalu, midva pa se zapeljeva do sv. Andreja.

Takoj naju pozdravi preproga žafranov, krasni razgledi in klopca za cerkvijo, na kateri kar nekaj časa posediva.

Končno se le odpraviva po nedvoumno označenem kolovozu.

Razgledi se širijo, preproge žafranov so vedno večje, bolj goste, slikovite.

Pred nama je na vzpetini že današnji cilj. Vsaj tako misliva, ko se začneva vzpenjati.

Sv. Ožbolt, 859m. Širni razgledi se s škofjeloške strani razširijo še na polhograjce. Okrog je polno zapeljivih klopc, ki nama ponudijo počitek, okrepčilo, uživanje, razmislek... A tam izza dreves na levi kuka mala bela cerkvica in do nje  bi lahko prišla po zapeljivo osončenih in razcvetenih travnikih, pobočjih, grebenčkih... Nič se ne sprašujeva, le nadaljujeva, časa je še dovolj.

Malo po svoje in nekaj po označenih poteh prispeva sprva do kapelice in po kratkem vzponu do cerkve sv. Jedrti. Odpirajo se tudi razgledi na kamniške.

Tu ni klopc, je pa obzidje ravno pripravno za počitek, sončenje, meditiranje... A ura teče in povratek sva si zamislila krožno, le pot je treba še najti. Malo se loviva, saj se pred nama odpirajo nove grape, vodotoki, potem pa le najdeva pot po lepih travnikih nazaj do sv. Ožbolta.

Še pozdrav kamniškim in spust po poti vzpona do izhodišča. 

Pri spustu sem zelo počasna, noga je utrujena. Ves čas se sprašujem ali je bilo pametno. Verjetno ne, a bilo je tako lepo, da se temu in takim potepanjem preprosto ne morem upreti.