Škofjeloško hribovje mi je malo poznano in že nekaj časa imam namen, da ga bolje spoznam. Okoliščine so takšne, da bo sedaj ravno pravi čas za spoznavanje. Izberem kar prvi greben zahodno od Polhograjcev. Ta pridni začnejo to pot že v Puštalu, midva pa se zapeljeva do sv. Andreja.
Takoj naju pozdravi preproga žafranov, krasni razgledi in klopca za cerkvijo, na kateri kar nekaj časa posediva.
Razgledi se širijo, preproge žafranov so vedno večje, bolj goste, slikovite.
Malo po svoje in nekaj po označenih poteh prispeva sprva do kapelice in po kratkem vzponu do cerkve sv. Jedrti. Odpirajo se tudi razgledi na kamniške.
Tu ni klopc, je pa obzidje ravno pripravno za počitek, sončenje, meditiranje... A ura teče in povratek sva si zamislila krožno, le pot je treba še najti. Malo se loviva, saj se pred nama odpirajo nove grape, vodotoki, potem pa le najdeva pot po lepih travnikih nazaj do sv. Ožbolta.
Še pozdrav kamniškim in spust po poti vzpona do izhodišča.
Pri spustu sem zelo počasna, noga je utrujena. Ves čas se sprašujem ali je bilo pametno. Verjetno ne, a bilo je tako lepo, da se temu in takim potepanjem preprosto ne morem upreti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar