Kršičevec in Bele stene, Mašun in Velika Milanja

Hribovje okrog in blizu Snežnika nama je postalo po dveh obiskih že skoraj domače, zato se z veseljem še tretjič napotiva v tiste konce. V Pivki se usmeriva proti Knežaku in kmalu zavijeva na lepo, vijugavo cesto, ki naju v rahlem vzponu pripelje do konca te dolince, v vas Juršče. 

V središču vasi je informacijska tabla z zemljevidom ožjega področja in 2 označenima potema, ki se pričneta v vasi. Usmeriva se proti Kršičevcu po kolovozu preko travnikov. V vasi ne čutiva moči vetra, na odprtem pa hitro navlečeva na sebe protiveterno obleko, kapo, rokavice in hitiva v zavetje gozda, ki se obeta na kraju teh prostranih travnikov. 

Ko doseževa gozd, se pot začne strmeje vzpenjati. Slediva shojeni poti, ki naju mimo mogočne lipe pripelje na razgledna pobočja.

Ker je veter res neprijetno močan, se ne razgledujeva predolgo in pohitiva do mogočne piramide iz kamnov na vrhu Kršičevca, 1091m, ki nama ponudi malo zavetja.

Skozi gozd se spustiva po drugi poti, ki nama ponudi nekaj drugačnih pogledov.

Čez odprt travnat svet pa spet hitiva, da naju veter ne prepiha do kosti.

Pri cerkvi pokramljava z domačinom, ki je sodeloval pri označevanju poti v okolici in nama priporoči še vzpon na Bele stene. Zavoljo spravila lesa na začetku poti ne slediva oznakam in se po svoji poti priključiva strmemu kolovozu skozi gozd na pobočju Belih sten. Označena pot se od kolovoza kmalu odcepi in naju pripelje pod bele skalne stene.

Potka spretno vijuga med skalami, a poteka pod grebenom. Spet zavijeva po svoje in se povzpneva na enega od vrhov Belih sten, Pogane, 931 m.

Sestopiva proti kolovozu, hodiva kratko po njem in odpre se nama še pot na naslednji vrh brez imena.

Spustiva se mimo lovske preže 

in po kolovozu in cesti do središča vasi.

Najin potep nadaljujeva z vožnjo do Mašuna, vasice na višini 1024m v objemu snežniških gozdov. Je stičišče gozdnih poti, v njem je informativno in izobraževalno središče slovenskih gozdarjev, na livadi pod njim stojita ohranjena še dva stolpa lovskega dvorca.

Napotiva se na gozdno učno pot, na kateri se poučiva o drevesnih in živalskih vrstah na tem področju.

Lepo označena pot naju pripelje do Anine skale, od koder se odpre prelep pogled na Snežnik.

Malo zatem se znajdeva pred opuščenim medvedjim brlogom. 

in poučno tablo o rasti in štetju drevesnih letnic.

V nadaljevanju potepa se zapeljeva v vas Koritnice. Po makadamski poti in po kolovozu se mimo pašne planine na S strani vzpenjava. Še dobro, da niso ovce in z njimi ovčarski psi na pašnikih, saj ti niso v celoti ograjeni.

 Za seboj skrbno zapreva leso in nadaljujeva po kolovozu, ki počasi zavija proti zahodu. Vdeneva neoznačeno stezico, ki naju pripelje na neoznačen vrh, za katerega moj zemljevid pravi, da sva že na Milanki, 948 m.

Po stezici naprej nekako na isti višini se sprehodiva do označenega vrha. Milanka, 948 m.

Odprejo se širni pogledi vsenaokrog in sestopava po livadi z imenom Fantovska Milanja. V sedlu se priključiva označeni poti iz najinega izhodišča. Pri visokem stebru, ki meri hitrosti vetra, se usedeva v zavetje, na sonček in uživava v milini dneva.

Nadaljujeva s hojo po kolovozu in kmalu zavijeva z označene poti in se vzpneva na vrh Bele ovce, 1030m.

Spustiva se v sedlo in se po označeni poti vzpneva na Veliko Milanjo, 1099m.

Na vrhu je kar nekaj pohodnikov, ki so se vzpeli iz druge strani. Na obzorju ugledava zanimive skale, sestopiva do njih, se povzpneva na najvišji vršič, a hitro poiščeva zavetje.

Stisneva se na edino uravnavo pod steno in si privoščiva okrepčilo. Naprej sestopiva do bunkerja, a ga pogledava le od zunaj.

Poiščeva pot do makadamske ceste, ki jo na enem mestu želiva obiti, pa se ujameva v krog nerazumljivih označb. Malo naprej naju oznake le usmerijo na pešpot, ki naju pripelje spet na makadamsko cesto. 

Po njej še kar nekaj časa do izhodišča in sklenila sva še en lep krog.