Vrhovi nad Innerkremsom s turnimi smučmi, 1. in 2. dan

Narava spet niza vrsto lepih dni in zdi se mi, da moram vsakemu dodati doživetje, po katerem si jih bom zapomnila. Ko se zasvetijo kar štirje sončki zapovrstjo, si jih res ne želim doživeti, da bi se v avtu daleč vozila do izbranih ciljev. Izberem Innerkrems, kjer je možnosti za lepe turne smuke obilo. Ker se odločim zadnji trenutek, se moram za prenočišče kar potruditi.

Prvi dan se zapeljem na Schonfeld. Izhodišče poznam, kakšne bodo dejanske razmere, pa ne veš, dokler ne greš. Malo se še ogledujem naokrog, vrhovi so spihani do golega, razen Klolingnock je kar lepo pobeljen.

Pa vendar me mika tisti tam na koncu doline Rosanintal, ki ga sploh ne vidim. In kar grem v tisto smer, četudi na vrh morda ne bo mogoče s smučmi. 

Dooolga in lepa je ta dolina. A še pred koncem sled zavije strmo navzgor. Pobočja so porisana in popisana.

Še preko zamrznjenega jezera, a po kateri varianti do sedla? Sledi so v obeh smereh. Odločim se za levo, bolj položno in pobeljeno.

Kar hitro sem na sedlu in odprejo se novi pogledi na vse strani.

A najbolj me razveseli pogled proti vrhu, ki obeta ne samo lep vzpon, ampak tudi dobro smuko prav z vrha Grosse Konigstuhl, 2336m.

Vzpon do vrha še prehitro mine. Potem pa samo sedim in uživam in gledam, še slikati pozabim.

Ko se začnejo nabirati oblački, se kar hitro spravim, da mi ne pokvarijo spusta.

A ni bojazni, hitro sem na sedlu, se strmo spustim do jezera in čezenj malo poganjam.

Nato pa nizam zavoje po pobočjih vse do kraja doline. 

Najslajši in najmehkejši so tisti v senci.

Naslednji dan avto počiva. Samo čez cesto in že sem na poti, ki me vodi proti Gaipahohe. Sprva kolovoz, nato planinska pot skozi gost gozd. A se začne kmalu redčiti.

Med vejami ujamem v fotografijo balon in vrsto sledi za avioni. Danes je na nebu gost promet.

Le še sem ter tja kak macesen ali smrečica.

In kmalu proti vrhu vodi le še belina. Gaipahohe, 2192 m.

Z vrha smučam v smeri proti Blutige Alm in nizam zavoje v ravno prav odjenjan sneg. 

In ker je dneva še kar precej, se peljem kar mimo planine tja pod vznožje Matehanshohe, nalepim kože, se vzpnem do sedla in s severne strani na Matehanshohe, 2086 m. Na vrhu piha, pod vrhom pa je prijazna hišica ob bivši vlečnici, ki mi nudi zavetje za počitek in okrepčilo.

Od hiške smučam ob bivši vlečnici navzdol v uležanem, a še vedno zelo mehkem snegu. Juhuhu.

Ujamem sled, ki me nad akumulacijskim jezerom pripelje prav do zvončka želja.

Raztovorim se, usedem se in uživam v tišini. Ki pa ne traja dolgo. Iz doline se vzpenja ratrak, ki malo naprej od zvončka kroži in dela kupe snega. Kar hitro se napravim in po sveže zratrakirani progi odsmučam proti dolini. Ker sem prehitra, se peljem predaleč in zgrešim odcep kolovoza, ki bi me visoko nad dolino pripeljal do mojega prenočišča. Pošteno se moram potruditi, da ga ponovno ujamem. Lovim še zadnje sončne žarke, a ko se spustim do tekaške proge, ki me pripelje do penziona, sem že v mrrrrzli senci. 

Mi pa dober večer vošči prav posebne vrste muzikant.