Zimska Struška

 Ni dolgo, kar je snežilo, a dovolj dolgo, da se je sneg dobro ulegel. Nič kaj ne razmišljam, zapeljem se v Planino pod Golico in kar takoj na smuči. Po sankaški progi do razcepa, naprej po sledi predhodnikov.

Malo višje se na razcepu odločim in ne grem naravnost, ampak desno na Križovec in čez planino Pusti rovt.

Kako mi je lepa ta planina. Nadaljujem mimo zapornice po poti proti Belski planini. 

Kakšne slike napravi narava! Sonce pa lovi visoke smreke, topi sneg in ga otresa na vse, kar spodaj mimo gre. Količina znabiti mestoma kar precejšnja in velja biti previden.

Visoko nad planino. 

Pogled na Golico in njena skoraj gola pobočja.

Že malo pred Belsko planino se odprejo široki razgledi.

Ne ustavljam se, veterček se krepi. Ne sledim sledi, grem malo po svoje sem ter tja. Srečam dva starejša pohodnika brez krpelj. Gor sta še prišla po zmrznjeni podlagi, sedaj pa se jima udira do kolen in čez. Potegnem do vrha in zavetje pri kontejnerju kar prija. Veter pridobiva na moči.

Napravim se za spust in odvriskam do Belske planine. Trda podlaga sicer ni odjenjala, a najde se še veliko mehkega napihančka. 

Pod planino se bojujem z velikimi luknjami pohodnikov in velikimi kepami, ki so se jih otresla drevesa. Kar hitro zavijem v gozd in lepo prismučam na Pusti Rovt.

V gozdu nad Markljevim rovtom pa je spet mehko. In zaslužim si počitek. Tako je prijetno toplo v zavetju.

Do avta sledi le še spust po zasneženi sankaški progi. Nisem prav hitra, prehiti me dekle na saneh. Ne hitim, naredim kolikor je le mogoče lepih zavojev.