Vremenska napoved ni obetavna, tudi začetek je meglen. Greva pogledat, obrneva še vedno lahko.
Po močno zluknjani cesti poskušava najti prijazno smučino. Mestoma položno, drugje spet kar strmo, nikjer ledeno, vsepovsod pa zluknjano. Kar kmalu pridrsava na pašnike pod planino.
Tam pa se prične drugačen svet. Meglice se odstirajo, nebo je povsem jasno v vsej svoji modrini.
Najdeva staro sled, ji slediva strmo in visoko nad planino, že malo dvomiva, da je prava, potlej se pa le odpre svet proti sedlu.
Sonce se upira v strma pobočja, zato sva pri prečenju previdni. Sled naju vodi kar navzgor in kmalu se odpre še pogled na avstrijsko stran. Visoko nad sedlom sva.
Najdeva si travnato izravnavo za počitek in užitek. Opazujeva smučarje, ki se vzpenjajo. Najprej samo do sedla, a skoraj slehernega potegne še lepo osončeno pobočje navzgor. Potem se le napraviva, da narediva prostor. Za začetek prava spomladanska smuka.
Pod sedlom poiščeva prijazno smučino, ki naju popelje pod stene Velikega vrha. Tam naju pričaka trdo, zbito in v začetku kar strmo pobočje.
Ko začutiva, da smuči dobro primejo prav v vsakem zavoju, nizava zavoj za zavojem in se ustavljava le toliko, da se počakava.
Za zaključek le morava na cesto in premagati še nekaj zluknjanih zavojev. A ti ne štejejo, v spominu ostanejo le tisti lepi, ob katerih zavriska srce vsakega smučarja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar