Mt. Piano, Mt. Piana in Pico di Vallandro

Ker je bila krožna tura na Malersee kar dolga, za naslednji dan izberem nekaj krajšega. Iz Riva di Tures se mimo Brunecka, Dobbiaca in jezera Landro zapeljem na izhodišče za Mt. Piano in Mt. Piana.  Izberem turistično pot, ki ni tako obiskana kot tista od jezera. Prečim obsežna prodišča in zagrizem v strmo pobočje. Obdaja me venec gora.

Pridno nabiram ovinek za ovinkom, čez skalni skok me popelje lepo zavarovan del poti.

Nadaljujem okrog naslednjega ovinka in se znajdem pred obširno grapo.

Pot je v začetku lepo zavarovana, a ko pridem skoraj do sredine grape, varovanja ni, le stare strme lesene stopnice vodijo najprej strmo navzdol in nato navzgor. Globoko zajamem sapo in pohitim preko tega dela poti. Po prečenju grape si kar oddahnem.

Nadaljevanje poti je prijazno in vse bolj razgledno.

Hitro sem na planoti z obsežnimi razgledi na skupini Cristallo in Cadini in Tre cime di Lavaredo.

Cela planota je muzej prve svetovne vojne na prostem, prepredena z jarki, spominskimi obeležji in informacijskimi tablami.

Najprej se odpravim na njen severni vrh, Mt. Piano, 2305m.

Ob izjemnih razgledih naokrog namerim korak proti drugemu vrhu. Nekje sredi planote poiščem miren kotiček in se v družbi okrepčam.

Nadaljujem s prečenjem mimo ostankov vojne in piramide.

Dospem do križa, ki označuje vrh Mt. Piana, 2324 m.

Spet izberem kotiček malo vstran, obsedim in uživam v razgledih.

Ker me nič ne mika, da bi se vrnila po isti poti, nadaljujem s prečenjem planote in pri koči na robu poiščem bližnjico med ovinki asfalta, kratko nadaljujem po asfaltu in na sedelcu najdem staro opuščeno cesto proti Misurini.

Od nje se odcepi neoznačena stezica, ki me pripelje na glavno cesto pri planini Popena. Le še 2 km asfalta in sem pri avtu. Zelo prija počitek in okrepčilo.

Prihodnje jutro kar zgodaj začnem na prelazu Cimabanche. Vseskozi me spremlja pogled na Croda Rosso.

Po dolini Canopi se komaj opazno dvigam ob prodišču. Ko se ozrem nazaj, me spremljajo vrhovi skupine Cristallo.

Šele v zadnjem delu se pot strmo vzpne

in me pripelje še bližje Croda Rossi. Opazim okno v steni in ga približam.

Še nekaj korakov in stopim na prekrasne travnike. Prato Piazza. Pohajkujem sem ter tja in vpijam lepote barv.

Kmalu uzrem tudi cilj moje današnje ture.

Kar dolgo se še sprehajam prek travnikov in nato dosežem stezo, ki v prijaznem naklonu pelje vse do vrha. 

Pico di Vallandro, 2842m.

Nedelja je, veliko je gornikov na tem lahko dostopnem in razglednem vrhu. Uspe mi najti prostorček prav pri križu, da lahko z vrha občudujem razglede in se krepčam.

Presenetljivo mrzel je veter na samem vrhu, zato ne posedam prav dolgo. Prek snežno belega grušča pod vrhom dosežem travnat greben, po katerem nadaljujem po neoznačeni stezici.

Me že skrbi, da se bom morala vrniti, a stezica pred skalnim odlomom spretno zvijuga in preko celega pobočja dosežem označeno pot.

Nadaljujem proti koči Vallandro, a pogled na dolge sence in uro me obrne na pot, po kateri sem prišla.

Kar težko se poslovim od sončnih travnikov. Spust je hiter in še za dne pridem do avta. Zavoljo čudovitih vtisov utrujenosti sploh ne čutim.