Potepanje po domačih gorah in kotičkih

Vreme je tisto, ki narekuje naš obisk v gorah in če je napoved lepa, jo izkoristim za odkrivanje novih in obisk že prehojenih poti.

Petkov dan je bil kot iz sanj, sanjske so bile tudi meglice, ki so ovijale zdaj ta, zdaj oni hrib, nevihte pa ni bilo. V zgodnjem jutru s prijatelji poiščemo začetek lovske stezice pri Žagani peči in sledimo mestoma nesledljivi stezici, ki nas sem ter tja, po strmem in manj strmem, po izpostavljenem in prijaznem pobočju pripelje do lovske koče.

Strmina malo popusti in potka nas vodi med stenami in cvetlicami na odprto do čudovitih razgledov.

Svet je odmaknjen, tihoten, divji in hkrati takooo domač.

Zaslužimo si še en počitek, preden spet zagrizemo v strmino.

Vsak po svoje se vzpenjamo po strmem melišču, zatopljeni v previden korak.

Za zaključni vzpon do grebena se počakamo, zložimo palice in odplezamo med travami in kamenjem ob lepih razgledih na naš cilj in vsenaokrog.

Razgledi so vedno širši, pred nami sta Grintovec in Kočna kot na dlani.

Sledimo potki, se spustimo v škrbino, izplezamo iz nje in ko že mislim, da je vrh pred nami,

se pot še malo spusti do zavarovanega dela 

in spet vzpne, preči še eno, dve pobočji 

zavijuga po grebenu sem ter tja

in končno dospemo na vrh.

Meglice se podijo in krasijo že tako lepe poglede. Kar sedeli bi in uživali, a sestop je še dolg. Po isti poti se spustimo po grebenu do tja, kjer smo priplezali nanj, nato sledimo zavarovani poti do Zoisove koče na Kokrškem sedlu.

Sestopamo počasi in previdno, 1455 m višine, ki smo jo premagali pri vzponu, je prineslo nekaj utrujenosti v noge. 

Nad Storžičem se zbirajo črni oblaki, za njim je pas dežja.

Pogled v dolino pod nami ne dopušča nobene napake. A zelena barva travnikov in rumena lepega cvetja nam prinese svežino.

Zelo se razveselimo, da dežja ni prineslo do nas in se lahko pri koči osvežimo in okrepimo.

Čaka nas še 2 uri spusta do izhodišča, ki nam ga popestrijo rožice in lepi razgledi.

Tudi sobota je lepa in ker že dolgo nisem obiskala Ljubeljske babe, se podam na krožno pot. Začnem na Ljubelju, sprva v okljukih strmo skozi gozd skoraj do koče, ko se začnejo odpirati pašniki, travniki, razgledi...

Izmenjujeta se vijolična in rumena okrasitev ob poti.

In že je planina globoko pod mano.

Na vrhu le obvezen požirek pijače, saj za sedenje ni prostora. Veliko planincev je danes izkoristilo lep dan. Kar nadaljujem v škrbino in po ostrem grebenu

in se ustavim med ruševjem in klinčki malo pod grebenom, uživam v tišini in vonjavah in tudi zasluženi malici.

Prijeten veterc hladi sicer razgreto ozračje in kar dolgo obsedim. Spustim se na Hajnževo sedlo, ki je v rumeno modri kombinaciji.

od katere izstopa (črna?) murka.

Nadaljujem do koče na planini Korošica

in navzdol s planine ob vodi do parkirišča pri bivši cestarski hišici. Sledi še vroč😏 vzpon do izhodišča.

Nedeljo preživim lagodno, prav po nedeljsko. Obiščem Pokljuško sotesko in občudujem naravne sile, ki so izoblikovale vse te stene, luknje, prehode, previse...

V spodnjem delu me ozračje prijetno hladi, v zgornjem je že prav vroče.

Potka se polagoma spušča in med zelenjem in visokimi stenami me spet objame prijeten hlad.

Vse diši po bezgu, ki je še v polnem razcvetu. Ko že mislim, da je poti konec in bom morala obrniti, se le opogumim in nadaljujem skozi ozek prehod med dvema stenama, ki se dotikata ena druge.

Po lesenih stopnicah na leseni mostiček in okrog stene na sonce.

Klopce kar kličejo k počitku in meditaciji. Slišati je le lepo pesem ptic. Razgled na galerije kraljeviča Andreja je slikovit.

Nadaljujem med visokimi stenami,

mimo številnih možicev, 

naravnega mostu

in številnih vijolic, ki obarvajo zeleno sivo kombinacijo, prav do izhoda iz soteske.

Ker je sprememba temperature velika, se zapeljem v čudovito dolino Radovne do jezera Kreda, kjer se za zaključek tri dni trajajočega lepega vremena 😄 prijetno ohladim. 

Jutri nas bo menda spet hladil dež😐