Meglena Menina

Ves petek, ko je v dolinah močno deževalo, sem si želela sprehajati se po snegu. Napoved za soboto je lepa, kam nameriva najin korak? Da bova v regiji, da ne bo prevelike gneče, da zagotovo ujameva sneg, zimo in sonce. Vse nama je bilo dano, le sonca sva imela le za vzorec na začetku in koncu dne. 

Za Špitaličem se odcepiva proti vasi Slape in na višini 750 m ujameva kolovoz z oznakami. Pripeljeva se po suhi, posuti cesti, parkirava na razširjenem ovinku in stopiva na sneg. Po gozdni cesti v slabi uri doseževa planino pod Domom na Biba planini. Snežna odeja je še ravno pravšnja za gaženje. Veter že slišiva visoko v krošnjah dreves in se ga veseliva, saj se med meglicami že kaže jasnina neba. 

Zagaziva ob gozdu naravnost navzgor in po poti skozi gozd poslušava drevesa, ki v vetru ječijo pod težo zmrznjenega snega.

Že v gozdu so markacije slabo vidne, ko pa prideva na plano, bolj po občutku najdeva Goli vrh, 1426 m. Močan veter sproti zasipa vse sledi, megla otežuje orientacijo.

Napredujeva počasi, iščeva sledi, se prebijava skozi zamete, kljubujeva vetru in megli.

Kar oddahnem si, ko vendarle doseževa glavno pot z Biba planine proti Domu na Menini. Doslej sva bila sama, na tej poti pa je kljub ostrim zimskim razmeram kar nekaj pohodnikov. Dom doseževa po 4 urah hoje.

V zavetju se okrepčava in se vračava po glavni poti. Že kmalu se na obzorju pojavi svetloba, ki obljublja nekaj prijaznih trenutkov pod meglenim oblakom.

In res naju tik pod Domom na Biba planini pozdravi modro nebo, po katerem plujejo lepi oblački. 

Upočasniva korak, loviva sončne žarke, poglede. A spet se daljšajo sence, sonce barva pokrajino z barvami zahoda. 

Odcep za najino pot do avta doseževa v najlepšem trenutku dneva.

Po gozdni poti se spuščava že ob lunini svetlobi. Izza dreves luna zleze ravno v trenutku, ko doseževa prelepo jaso z veliko lovsko prežo. Pokrajino osvetli s posebno svetlobo in ji vdihne pravljični videz.