S Pristave na Obolno

Po jutranji rutini se namenim preživeti dan ob kuhi, branju knjige, ki jo že kar predolgo berem in še čem, kar mi pride naproti. A me jasnina neba in nagajiv veter premamijo, da se zazrem v zemljevid. Kam to pot, kje bi utegnili biti razgledi in ravno prav razgibana pot za popoldanski sprehod? Z avtom na Pristavo nad Stično. Parkiram prav na koncu vasi, na krožišču pred pomnikom pretekli vojni za Slovenijo. Razgledom se ne morem načuditi. V daljavi uzrem KSA.

Sprehodim se po lepih travnikih in urejenih sprehajalnih poteh turistične vasi Pristava. Sledim oznaki za Viridino pot in se spustim do Sv. Lamberta.

Iščem pot naprej, a pot po grebenu naprej se konča v presenetljivi strmini. Le kdo bi si mislil, da so na Dolenjskem tudi tako strma pobočja in tako globoke grape. Vrnem se del poti nazaj in sledim označeni poti navzdol. Pot se še kar spušča, meni pa se bolj hoče razgledov, zato zapustim označeno pot. Po nekaj kolovozih se ponovno vzpnem in se pred lovsko kočo priključim na makadamsko cesto, ki me popelje do vasi Goričica z lepimi razgledi proti jugu. Nadaljujem po asfaltu skozi vas in še naprej do prvega odcepa, kjer makadamska pot in oznaka kažeta v levo. Prav v kratkem se odpre krasen pogled na planjave, ki me mimo cvetočih jablan, sveže zelenih brez in pisanega travniškega cvetja popeljejo na vrh Obolno, 778 m.

Proti severu spet moj pogled pritegnejo KSA, proti jugu nazaj na izhodiščno točko.

Posedim na vrhu, mrzel veter prinese hlad iz zasneženih gora. Spustim se po sončni strani travnikov, vdenem kolovoz, pot skozi gozd in mimo kamnoloma in se povsem izognem hoji po asfaltu. Še po makadamski cesti od lovske koče do Pristave in spet me navda zadovoljna utrujenost in zvečer spomin na lepo preživet dan.