Včasih je prepovedan sad najslajši. Pot z opravičljivim razlogom spotoma zaokrožim s planinsko turo. Tako lepo jo je gledati, ko nad Gornjim gradom iz zamolklo zelenega gozda zraste piramida, v tem času vsa v zlato odeta. Zlate so trave, macesni.
Jasno jesensko nebo povdari to lepoto. Razgledi širni, dih jemajoči.
Božam jih s pogledom, se oprimem vsakega pogleda, obotavljivo sestopam.
Sonce še razvaja, v senci pa že grize mraz. Sestopit bo treba, v senco.
Ne obotavljam se več, le še hitim. Hiti tudi potoček, ki ga ujamem ob poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar