sobota, 7. november 2020

Lepenatka

Včasih je prepovedan sad najslajši. Pot z opravičljivim razlogom spotoma zaokrožim s planinsko turo. Tako lepo jo je gledati, ko nad Gornjim gradom iz zamolklo zelenega gozda zraste piramida, v tem času vsa v zlato odeta. Zlate so trave, macesni.



Jasno jesensko nebo povdari to lepoto. Razgledi širni, dih jemajoči.



Božam jih s pogledom, se oprimem vsakega pogleda, obotavljivo sestopam.




Sonce še razvaja, v senci pa že grize mraz. Sestopit bo treba, v senco.




Ne obotavljam se več, le še hitim. Hiti tudi potoček, ki ga ujamem ob poti.




Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...