Konec grebenčkanja (od Doliča do Vrat)

 Še bolj zgodaj kot pretekla jutra neprespani odideva iz Doliča. 

Po mestoma še zasneženi in poškodovani mulatjeri se spuščava in na razpotju pričneva vzpenjati proti Luknji. Rože, rože, rožice spet ob poti rastejo.

Na sončnih tratah nad Luknjo je to pot najina zajtrkovalnica, med šopi planik, pod mogočno severno Steno in v družbi mladega kozoroga.

Vzpon na Bovški Gamsovec nama gre počasi, saj oči kar naprej pregledujejo severno Steno in iščejo linije, ki sva jih pred časom, vsaka po svoje, preplezali.

Pot spet zaljšajo rožice, ki pritegnejo marsikateri pogled.

Vrh doseževa in se ustaviva za malico, prav po nedeljsko, počasi in lagodno, lahkotno in veselo. Spet nam družbo dela, to pot malo starejši kozorog.

Še spust po zavarovani poti in čez kraške pode do Kriških podov. 

Nad vrhovi se že obešajo oblaki, prvi znanilci poslabšanja vremena.

Pri koči spet najprej žeja, nato higiena, nato pa se že ulije dež, da lakoto potešiva na suhem v koči. Naredi se lep večer, zjasni se nebo, a napoved ni obetavna.

Naslednje jutro imava plan A in plan B. Že zjutraj so težki oblaki na nebu, zato kar pohitiva čez pode do Sovatne.

Spuščava se v Vrata, pred nama vseskozi Stena.

Pri Aljažu se ustaviva le za nekaj trenutkov 

in kar hitro nadaljujeva pot ob Triglasvski Bistrici proti Mojstrani. 

Ko se malo pred Mojstrano ustaviva ob Bistrici, da se osveživa, pričnejo padati prve debele kaplje. 

Urno se opremiva za dež in odhitiva pod streho v Mojstrani, kjer ob pijači in prigrizku dočakava prevoz domov. Škrlatica in Špik, ki sva ju še imeli v načrtu, bosta počakali lepše vreme.