Bi šla? Seveda. Tako lepo vreme se obeta, nekateri odseki načrtovane poti še neznani in niti trenutka ne oklevam. Začuda še z zasedenostjo koč ni težav. Tudi prevozi so že urejeni.
Začneva ne prezgodaj na Soriški planini. Ob zadnji vlečnici in po mulatjeri na vrh Slatnika.
Od tam spust na Vrh Bače in vzpon na Koblo
Pa spet spust do planine na Kalu in spet vzpon po gosti podrasti, ko končno prideva Čez Suho na melišča. V senci so drugače obarvana kot na soncu.
Na sedlu naju pozdravi drugačno rastje.
Za skalnim rogljem na desni pa se skriva tudi že cilj današnjega dne.
Koča na Črni prsti.
Osveživa se in najeva, še na vrh skočiva
pogledava na tolminsko in škofjeloško stran
in v smer, kamor gre najina jutrišnja pot
in že je tu večer, ko se dan in vse v nas umiri.
Drugi dan začneva pred šesto, sonce še ni vstalo.
Planike in košutniki postanejo najini stalni spremljevalci.
Ob rojevanju dneva so občutki nepopisni. Midve že visoko tu gori, v dolini pa še tema in megla.
Le malo se še spustiva in vztrajno vzpenjava pod in med Konjskim, Poljanskim, Matajurskim, Novim in še kakšnim vrhom.
Za nama sonce in prehojeni del grebena.
Že sva skoraj pod Rodico, ko najdeva osončeno mesto za zajtrk. In skoraj poletiva na vrh Rodice. Razgledi razkošni.
Pa spet spust, mimo kravc
po poti Čez Suho, ki nama jo zaljšajo tudi rožice.
Pod Šijo, na najbolj vročem delu vzpona, srečava prijateljici, ki grebenčkata v obratni smeri po SPP. Vzpon na Šijo in po grebenu spust na Vratca. Nad nama ves čas jadrajo padalci.
Vzpon na Vogel in pogledi naprej, na greben, ki naju čaka jutri.
Le še vroč spust na planino Razor. Zasluženo okrepčilo in počitek pred kočo in v njej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar