Grebenčkanje naprej - od pl. Razor do Doliča

 Spet zgodaj vstaneva in pričneva najino pot. Sonce naju dolgo ne bo obsijalo, na senčni strani sva. Tolminski Migovec že žari v soncu, v dolini so še meglice in tema.

Sonce ujameva šele na Vrhu Škrbine, kjer naju poleg razgledov pričaka tudi mrzel veter.

Kar hitro, a previdno sestopiva po skrotasti in zavarovani poti navzdol do Škrbine, kjer si na sončku v zavetju privoščiva zajtrk. Najlepša zajtrkovalnica je tu visoko!

Počivava pa ne dolgo, saj naju čaka še kar nekaj vrhov in spustov. Nadaljujeva pod Podrto goro, Malim in Zelenim vrhom na Tolminski Kuk.

Spet posediva, se vpiševa v knjigo, uživava v tišini in razgledih. Sestopna pot je zahtevna, krušljiva, oznake so slabo vidne ali pa jih sploh ni. 

A se s sedla z veseljem poženeva v novo pobočje in doseževa Vrh Planje. Srečava italijanskega gornika, ki sprašuje za nadaljevanje poti. Ko mu pot opiševa, se raje obrne in skupaj sestopimo do odcepa poti z grebena na planino Migovec, koder bo šel na planino Razor. Midve pa veselo nadaljujeva čez Kser, Vrh Škrli na Mahavšček. Pot je eno samo veselje za oči in srce.

Pod vrhom Mahavščka spet počitek, veter in sonce naju izsušita, čeprav vročine ni. Sledi še sestop in še en vzpon na poslednji vrh pred sedlom, Bogatin.

Še spust na Bogatinsko sedlo in sestop skozi botanični raj do Koče pod Bogatinom.

Ko skušam v objektiv ujeti vso današnjo prehojeno pot, zmanjka prostora.

Okrepčava in osveživa ter prespiva na Koči pod Bogatinom, kjer nam popoldan polepšajo še pevci moškega zbora z izbornim petjem.

Naslednje jutro sva spet zgodaj pokonci. Včeraj prehojeni greben je šele v rahlo rožnatih odtenkih.

Po Komenski planoti gori doli proti sedmerim. Za zajtrk izbereva planino Lopučnico, ki je že obsijana s soncem. Rosa še krasi drevesa in travnike, sonce je še ni utegnilo popiti.

Nadaljujeva in kmalu sva nad drugim jezerom, ki se prav tako že koplje v soncu.

Zavijeva proti Štapcam in v gladini tretjega jezera ujameva odsev mogočnih smrek.

Kar hitro sva čez Štapce in pred nama se spet odprejo širni pogledi, ki se še širijo z vsakim metrom. Sprva proti bohinjskim goram, nato daleč naokrog, proti Škrlatici, Jalovcu, Krnu... sedaj v objektiv lahko ujamem ves včeraj prehojeni greben in še nekaj več.

Skok na Malo Tičarico in nadaljujeva po označeni poti proti Kopici, kjer komaj najdeva prostorček za počitek med številnimi planikami.

Razgledi vabijo k počitku, vreme ne priganja, lahko si ga privoščiva. In nadaljujeva na Veliko Zelnarico, se spustiva na Vrata in prečiva pod Vršaki do poti, ki naju popelje proti Kanjavcu. 

Kljub meliščem pot krasijo številne pisane rožice.

Po zagruščeni in slabo oz. mestoma neoznačeni poti doseževa vzhodni vrh Kanjavca. Kar veliko gornikov je na vrhu, a najdlje vztrajava midve. Čaka naju le še spust, zato ne hitiva.

Po zagruščeni, v krajšem delu zavarovani poti se ob svetlobi, ki naznanja pozno popoldne spuščava proti Doliču.

Na Triglavu so še vedno številni gorniki.

Pri koči po že ustaljenem vrstnem redu pogasiva žejo, se nastaniva in potešiva še lakoto. Zunaj močno piha, zato se zgodaj spraviva k počitku. Spanca pa od nikoder, saj so planinci, tako v koči kot zunaj nje zelo glasni. Pa ne prepevajo ubrano kot preteklo popoldne pevci pod Bogatinom. Nekateri planinci močno smrčijo, drugi pa glasno vpijejo pozno v noč.