V Belo krajino s kolesom

Čez Belo krajino se navadno peljem brez postanka. Ko se v avgustu naredi zaporedoma nekaj lepih dni, se s kolesi na avtu odpeljeva v Metliko in odkrivava njene kotičke s kolesom. Najprej naju pelje pot od Metlike proti Semiču in zaokroživa drugod nazaj. Spoznavava vasi, za katere doslej še slišala nisva. Očara naju izvir Krupe, kjer posediva in poklepetava v istoimenski vasi z domačinom.

Ko se ustaviva na parkirišču pri športnem igrišču, se ustavi domačin iz Krvavčjega vrha in klepetamo do noči. Pripoveduje zanimive zgodbe iz svojega razgibanega življenja, da kar strmiva.

Naslednji krog naju iz Adlešičev popelje do Preloke in Sv. Trojice, od koder je lep razgled na Kolpo in hrvaško stran vse do Ogulina in Kleka. Domačina nama zaupata, da je tod pogosto  ustvarjal slikar B. Jakac.

Spustiva se v Vinico, si jo ogledava in okrepčava ter se preko Bojancev po lepi senčni cesti spuščava vse do Adlešičev.

Naprej od Vinice naju pot pelje mimo MP skozi Vukovce v Otok. Pogled na visoko mrežo je vse prej kot prijeten. Steza ob mreži je zaraščena, zato obrneva in se delno po makadamu delno po glavni asfaltni cesti zapeljeva v Damlje. Lepota in urejenost tega kotička preseneti. 

Nadaljujeva v Kot, poskušava Radence doseči po pešpoti, a vožnja je neugodna, zato obrneva in se skozi Drago vrneva do glavne ceste in spustiva do Vinice.

Poslednji dan se iz Dolnjih skozi Gornje Radence zapeljeva skozi Dečane, Sodevce, Kot, Prelesje, mimo izvira Bilje 

zapeljeva do vasi Grgelj, kjer malo naprej ob cesti najdeva robidnice in jih pošteno obereva.

 Nazaj se vračava po isti poti in se ustaviva v Dolu za osvežitev in okrepčilo. 

Kolpa naju očara s svojo umirjenostjo in razgibanostjo.

Obeti slabega vremena naju napotijo domov, a zadržala sva se ravno tako dolgo, da veva, da je še obilo kotičkov in poti v Beli krajini vredno obiskati.