Veliki Hafner

Ko je še trda tema in z neba še rahlo prši, se odpeljemo in upamo, da vremenska napoved drži. In kaj lepšega, ko se proti izhodišču nebo resnično začne odpirati, pokaže se modrina, sonce barva svoje jutranje slike, mi pa uzremo visoke gore.

Veselo zagrizemo v hrib, oči pogledujejo pod noge in vsenaokrog.

Končno tudi našo pot obsije prvi sončni žarek, dolina pod nami pa se že kopa v soncu.

Prileže se sončna toplota, mrzel veter piha. Kmalu smo tako visoko, da ugledamo ledenik pod Hochalmspitze. 

Naša pot sedaj preide iz senčne na sončno stran in kmalu smo v kratkih rokavih.

Pri Katowitzerhutte se prileže počitek in prigrizek. Od koče že ugledamo naš vrh.

Do grebena se kar hitro vzpnemo in spet nataknemo oblačila. Veter je spet na delu. Razgledi so vedno širši.

Na grebenu je potreben pazljiv korak, zato časa za razgledovanje ni. Ko pa se razširi, nas pričaka nenavaden pogled.

Med številnimi pokonci postavljenimi zašiljenimi skalami pot hitro mine in že smo na vrhu. 

V tem trenutku se kot privid iz oblakov pokaže tudi Grossglockner.

Na vrhu kar dolgo posedimo kljub hladnemu vetru, se poslikamo, odžejamo. A čas priganja, dolga pot v dolino je še pred nami. Tam kjer smo pri vzponu dosegli greben, se spustimo na drugo stran. Spust nam olajša varovalna vrv. Pot poteka med slikovitimi ledeniškimi balvani.

Stopimo tudi na sneg, a nam ne povzroča težav.

Kmalu preidemo na travnike, dovoljeni so pogledi vsenaokrog in tudi v nebo.

Kmalu dosežemo markirano pot, po kateri smo se vzpenjali. Pobočje je sedaj obsijano s soncem in  barvitost je še bolj izrazita. Jesenske barve, slikovitost vodotokov, odsev sonca na vodni gladini, obilica sladkih borovnic in poti je kar prehitro konec.

Sonce spet barva oblake, sedaj v večerne barve.

Še sprehod preko jezu, pogled naokrog in topel čaj v toplem zavetju.

In noč se naredi, ko se vsedemo v avte in odpeljemo proti domu.