Visoki Mavrinc in Kumlehova glava

Že dolgo sem odlašala z obiskom teh dveh vrhov, pa sta le prišla na vrsto, Naredi se lep dan, časa imam le polovico dne. Od koče na Gozdu se najprej po gozdu, nato po cesti spustim do oznak za Erjavčevo kočo. Z označene poti kar kmalu zavijem v desno po svoje. Pot se lepo vije po strnjenem gozdu, stezic je veliko, tudi razkličnih oznak in možicev kar precej, 

Na sedlu zavijem desno in se po kratkem vzponu znajdem na prelepem razgledniku, ki je na nekaterih zemljevidih označen tudi kot Špica v Sedelcih, 1564 m.

Kar (pre)dolgo obsedim in zato pohitim, da potešim še radovednost, kakšna je pot levo od sedelca. Po grebenu skozi gozd zložno, nato pa vse bolj strmo. Spregledam lažjo varianto poti (kar ugotovim pri sestopu) in se čez sitno mesto pretihotapim nad podrto grapo in spustim nazaj na pot, ki jo ugledam v travi pod seboj. Razgledi se odpirajo.

Pot se zažene strmo navzgor skozi gozd, pri prehodu v ruševje je potreben spet zanesljiv korak. Strmina se malo umiri in ponovno požene kvišku ter po delno izpostavljenem grebenu pripelje na vrh. Obstojim, se umirim in se obračam okrog svoje osi. Kako lepo in povsem samotno.

Na malico pozabim, le uživam v razgledih in miru. A enkrat le moram sestopiti. Da je bila strmina res precejšnja, ugotovim pri sestopu. Sitni prehod nad grapo zamenjam z lepim prehodom po polički. Da bi bilo dobro kaj pojesti, me spomni lakota že, ko se peljem proti Kranjski gori. Na velikem parkirišču se ustavim, v gozdu poiščem nekaj sonca in lepo mesto ob kapelici v duplu.

V Kranjski gori še pogledam proti Prisojniku, si noge osvežim v Pišnici in odhitim domov.