Po visoki poti Velikega Benečana (Grossvenediger)

Avgusta nam vreme ni bilo naklonjeno, zato pa so prvi dnevi v septembru bili prekrasni, vremensko in doživljajsko. Na vrh četrtega najvišjega vrha Grossvenediger, 3666m, v Avstriji nas naša pot sicer ni peljala, zato pa smo ledenike, ki ga obkrožajo, občudovali vsak dan.

Korak zastavimo na koncu idilične dolinice, v kateri izvira reka Isel.

Sprva zložno, nato mestoma strmo in prek zemeljskih plazov, se vzpenjamo ob potoku. Strmina se položi in po slikoviti dolinici se vzpnemo do očarljive koče Essener Rostocker na višini 2208m. 

Snežna belina odseva v ozadju. Ledenike je pred nekaj dnevi pobelil sneg in blešč novega snega jemlje vid in dih.

Zavoljo mnogih vodotokov je nadaljevanje poti speljano daleč v zatrep doline, 

nato pa nadaljujemo z vzpenjanjem in na 2790m dosežemo najvišjo točko poti prvega dne, Turmljoch.

Nad sedlom se navpično požene špičasti vrh Turml, 2829m.

A vrhovi bodo morali počakati naš morebitni prihodnji obisk. Čaka nas še kar nekaj strmega spusta, vseskozi z razgledi na ledenike in zasnežene vrhove. 

Pokukamo še v sotesko in 

Johannishutte, 2121m, je že v senci, ko jo dosežemo. Topel tuš nas ogreje, mrzlo pivo odžeja, dobra hrana okrepča.

Sončni žarki naslednjega dne še ne dosežejo koče, ko že zagrizemo v breg. Dolga pot je pred nami.

Strmo se vzpnemo na Zopetscharte, 2958 m, kjer uzrem prvi cvet planike v teh koncih. Po pripovedovanju pohodnika jih je obilo na južni strani Tulpspitze, 3054m, ki se strmo dviga nad prelazom. Nanj vodi izpostavljena zavarovana pot. Mi pa se spustimo po sprva gruščnatem, nato travniškem terenu do ledeniške reke, ob kateri je postanek nujen, tako je lepo. Po osvežitvi grl in nog se lahno vzpnemo do Eisseehutte, 2500m, pred katero nas pozdravijo svizci.

Okrog koče pa tako omamno diši in privoščimo si vsak nekaj dobrega. Kraljevi šmorn z jabolčno omako, posut z mletim sladkorjem, nam vsem zbudi skomine. Nadaljujemo s potjo, prečimo vodotoke, strma pobočja, kjer so nadelali celo nekakšno stopnišče in ga delno zavarovali. Razgledi na sosednje vrhove in v dolino reke Isel so veličastni.

Ob poti spet najdemo nekaj planik, ki nam prikličejo spomin na domače gore.  

Ko že ugledamo cilj današnjega dne, Bonn Matreirer Hutte, 2750m, se pot še kar dolgo vije čez melišča in travnike, strmo spusti in spet vzpne. 

In končno smo pri koči le kratko pred sončnim zahodom. Koča ponudi topel tuš, prijetno toplo zakurjeno jedilnico, razkošne razglede. 

Pred večerjo si privoščim še sprehod do bližnje kapelice, zgrajene v skalo in posvečene preminulim v gorah.

Pozvonim v spomin preminulim in za srečo in zdravje živih.

Naslednje jutro je prizor sončnega vzhoda s tega balkona nad dolino prečudovit.

Sonce nas že obsije, ko krenemo na pot, a je mraz in vsi smo oblečeni v puhovke, kape, rokavice... ko pa preidemo na sončna pobočja, pa kape in puhovke hitro spravimo v nahrbtnike in zavihamo hlačnice in rokave. 

Vzpnemo se na škrbino Galtenscharte, 2882m, s katere nas preko izpostavljenega in gruščnatega pobočja varno popelje zavarovana pot. Ob ledeniškem potoku se osvežimo, odpočijemo in vsrkavamo tišino in lepoto okolice.

Naprej nas pot prečno pelje visoko nad dolino. Polagoma se dvigujemo, obdajajo nas drugačne barve, več je cvetja, ob poti so celo borovnice in brusnice.

Prečimo še en ledeniški potok, ki grmi pod nami in dolbe slikovito strugo.

Vegetacija je spet povsem drugačna.

Seveda, saj smo na Badener Hutte pri 2680 m.

Ledenik je na dosegu popoldanskega sprehoda, koča pa kljub častitljivi starosti ponudi tuš, odlično kuhinjo in prijetna skupna ležišča.

Zjutraj vrhovi nad ledenikom zažarijo v škrlatnih barvah, na drugi strani doline v zamolklo oranžnih. 

Ko se poslovimo od koče, nas že pozdravi sonce. Mraz je. Mestoma zavarovana pot se spušča in potem strmo vzpne do prelaza Lobentorl, 2770 m.

od koder se nam odpre pogled na Malega in Velikega Benečana in na ledenik pod njima. Najbližji prelazu je slikovit viseči ledenik. Vidimo gaz, ki je speljana na vrh Grossvenediger, 3666m.

Po zasneženi in zamrznjeni poti se previdno spustimo in ko nas ujame sonce, že stopamu po čelu morene. Pot je široka, zato so naše oči lahko vseskozi uprte v krasote, ki nas obdajajo.

Ko prispemo do Božjega očesa, 

se spustimo čez ledeniški potok in vzpnemo po kamnitem svetu, ki ga je skozi stoletja izoblikoval ledenik.

Še zadnji pogled in poslovimo se od sveta ledenikov, se strmo spustimo do reke, ki priteče  iz sosednje doline. Osvežimo se v mrzlem vodotoku in hvaležno pomislim na vse krasote, ki mi jih je dano videti.

Malo po cesti in skozi gozd ter ob reki, ki nam je ponudila osvežitev na koncu poti, se vračamo proti izhodišču naše visoke poti, ki smo jo pričeli pred 4 dnevi.

Zahvalimo se za krasno vreme, ki nam je bilo naklonjeno in dobro družbo, v kateri smo prehodili visoko pot Grossvenedigerja.