Kraški rob, tržaško primorje in Kras

Ker zima tako skopari s snegom, vztraja pa z mrazom, sva se odločila obiskati tople kraje. Razlog za obisk je tudi še kakšen drug, a to je druga zgodba.

Začneva na Socerbu. Skozi rešetke pokukava v Sveto jamo, kjer se je bil nekdaj nastanil sv. Socerb.

Ob kraškem robu se sprehodiva in vzpneva na Vard, 423m. Ob poti le sem ter tja ugledava rožico ali dve, narava se še ne prebuja. Mraz vztraja tudi v toplih krajih.

Z Varda se spustiva in sprehodiva skozi Kastelec.

Poiščeva pot, ki pelje v Osp. Sprehodiva se čez travnike in pašnike, se spuščava po pobočju nad Osapskimi stenami.

Prideva do poti, ki se od označene prečno odcepi in ji kar slediva. Pripelje naju na SPP in po njej se vzpneva nazaj na Socerb. Spotoma zavijeva še na italijansko stran, v vas Prebeneg. Lepo je obsijana s soncem. Breskve in rožmarin so že zacvetele.

Naslednji dan se zapeljeva v Park Globojner nad Trstom. Park je v upravljanju zadruge lastnikov in ima živahno zgodovino. Kljub mrkemu, oblačnemu jutru je sprehod prijeten, z lepimi razgledi na Trst z vseh strani. Prehodiva ves greben, čez Mt. Calvo, 454 m do Banovskega kriba, 447 m do ceste, ki se spusti do obeliska na Opčinah. Vračava se po spodnji poti, ki v 2.polovici ves čas nudi razglede na Trst in Koper.

Naslednje jutro je jasno, a mrzlo. Spustiva se do zgornjega razgledišča nad Glinščico in vzpneva na planoto nad njo. Sonce le počasi suši mokroto včerajšnjega naliva in greje ozračje in skalo.

Spustiva se na drugo stran v vas Draga. 

Ko sprašujeva za pot do San Lorenza, nama povejo, da sta do Jezera možni vsaj dve poti. Izbereva seveda tisto, ki je še ne poznava. Vzpneva se do vasi Pesek in  skoraj po izohipsi prideva do avta.

Ob poti najino pozornost pritegne iz kamenja zgrajena luknja. To je lepo obnovljena ledenica, v kateri so domačini shranjevali led, ki je pozimi nastal v kalih, vse do poletja in ga prodajali v Trst.

V daljavi pogled pritegne pobeljen Slavnik. Sonce ni uspelo stopiti bele odeje, ki je ponoči padla dokaj nizko.

Ogrelo pa je skalo in ozračje, dneva pa je tudi še nekaj ostalo in podava se v zavarovane poti. Uživava v topli skali in razgledih.

Naslednji dan se zapeljeva v vasico Sv. Križ. Parkirava na koncu vasi, cesta proti morju je strma in ozka. Nabaševa plezalno opremo in najdeva stopnišče, ki naju pripelje do prijaznega plezališča. Del sten je že na soncu.

Ko sonce obsveti tudi stene v kotu, ugledava celo kolono gosenic, ki se vije preko nje.

Naslednji dan je namenjen počitku in sprehodiva se po Rilkejevi poti. Vso pot srečujeva kolone gosenic, ki se v sprevodih pomikajo iz sence na sonce. Sonce jih je predramilo in iz številnih zapredkov po borih so se podale v lov za hrano. Njihove drobne dlačice vsebujejo toksin. Ob stiku z njimi ali s podlago, po kateri se plazijo, povzroča vnetje na koži in sluznicah.

Sprehodiva se od Sesljana do Devina. 

Spustiva se do Devinskega pristanišča, posediva na valobranu. 

Mimo priplava delfin. Hiter je, ujamem le še njegovo plavut.

Če ne bi pihal mrzel vetrič, bi lahko sedela tam ure in ure in se predajala, soncu, razgledom, umirjenosti, ki jo prinaša morje. Tako pa pohitiva po isti poti nazaj do avta in se po lepih  cestah zapeljeva do Lokvice in naprej na Cerje.

Bolj kot spomenik in muzej, ki je zaprt, naju pritegnejo pogledi, ki segajo dalec do Triglava in zahodnih julijcev, do morja in Snežnika.

Lepo se vidi, čemu se Lijak imenuje tako.

Po poti skozi borov gozd se napotiva na Fajti hrib, 433 m, ki je prvi v grebenu Črnih hribov. Razgledov skorajda ni, le zaskrbljeno gledava številne zapredke po borovcih. Sem ter tja, na osončenih legah, so gosenice že naredile svoj sprevod.

In sonce zahaja za borovo šumo, ko zaključiva najin kratki potep.