Colli Euganei

Colli Euganei so slikoviti griči vulkanskega izvora različnih oblik, od stožčate do lepo zaobljene. Na južnih pobočjih z veliko sonca so nasadi vinogradov in oljk. Strmejša pobočja se zarastejo s kaktusi. Iz popolne ravnine zrastejo do višine 603 m. Gričev je menda 81, ob njihovem vznožju so številne terme.

Potem ko obiščem nekaj lepih in zanimivih krajev v italijanskem primorju in zaledju (Cordovado, Sesto al Reghena, Treviso in Chioggia), pred vetrom pobegnem v gričevnat svet. Potepanje začnem v slikovitih srednjeveških  mestecih Monselice in Arqua Petrarca na JV delu naravnega parka Potepanja po gorah in dolinah: Zima v italijanskem primorju in zaledju

Četrti dan se zapeljem v vasico Castelnuovo. Nad gričevjem se še zadržujejo jutranje meglice.

Sončni žarki obarvajo griče v tople barve.

Namenim se najprej na SZ. Vzpon se začne strmo, potem se greben uravna za nekaj časa, nakar se strmo spusti. In to ponovim še 2x.

Pot je slikovita in povsem drugačna kot sem jih vajena.

Na robu drugega zagledam tretji grič v tem grebenu, kjer se nahaja vrh ter ostanki gradu Speronella.

Zazrem se na svet gričkov, ki valuje v meglicah pod menoj.

Kar hitro sem pri ruševinah gradu,

Vrh Monte Pendice, 305 m, je zaraščen, na sončni strani me razveselijo zvončki.

Obkrožim vrh in se po isti poti vrnem na izhodišče.

Spotoma "osvojim" še predvrh, ki sem ga prej spregledala.

S hojo nadaljujem proti J, grem mimo cerkve San Biagio,

in zavijem desno na cesto. Kmalu stopim na označeno pešpot, ki postane zaraščena, močvirnata. Vrnem se do razcepa, nadaljujem še nekaj časa po cesti in pridem do novih oznak. Sledim cesti, ki me v dolgem levem ovinku pripelje do gozdne poti. Oznak je kar preveč, le tiste, ki si jo želim videti, ni.

A smer je prava in z veseljem zavijem na lepo gozdno pot,

ki me pripelje do razgledov 

in do ruševin samostana Olivetani, od koder si obetam lep razgled, a do njega ni mogoč dostop.

Spustim se do razcepa in nadaljujem po poti, ki valovi po osončenem pobočju. Opazim neoznačeno potko navkreber in se po njej skozi grmovje in zaščitne mreže prebijem do najvišjega vrha Monte Venda, 603m. 

Celo področje okrog vrha je bilo včasih vojaška cona, sedaj so okrog njega številni komunikacijski stolpi.

Pot obkroži goro in vrnem se na senčna pobočja, mestoma je sestop močno blaten, voda žubori na mnogih krajih. Sestopim mimo dveh slikovitih skalnih skupin Denti della Vechia.

Na sestopu zagledam še valovit greben, po katerem sem hodila dopoldan.

Zapeljem se v Galzignano Terme. Ker so trgovine še zaprte, naredim krožno pot tudi tam.

Naslednji dan se zapeljem v Battaglia Terme. Po lepi krožni poti v obratni smeri urnega kazalca se vzpenjam med skalami vulkanskega značaja, poraslimi s kaktusi.

Mimo skalne tvorbe imenovane Nono dosežem zavarovani del poti.

in kmalu zatem vrh Monte Ceva, 255m. Malo pod vrhom najdem zavetje, se razgledujem in posedim.

Po lepi grebenski poti se spuščam med visokimi grmi vresja in zvončki z razgledi na lep gričevnat svet.

Dosežem še drugi vrh v grebenu, Monte Spinefrasse, 202 m in kmalu zatem izhodišče. Sprehodim se skozi Battaglia Terme, ki ne kažejo nobenega življenja. Avto namerim proti domu in si postanek privoščim v živahnem Sesljanu. S polnimi pljuči diham morski zrak in vsrkavam mir, ki ga prinašata mirno morje in sonce.