Neprecenljivo je, ko odrasla hči predlaga, da se skupaj podava v gore. Kar hitro se dogovoriva tudi za cilj. In kreneva zgodaj zjutraj. Parkirišče je še skoraj prazno in jutranja svežina ter pogled na gore razveseljujoča.
Po Bornovi poti se od parkirišča odpraviva proti planini Preval. Sonce naju že ujame.
Pot je položna, a dokaj ozka in previdnost ni odveč. Sprva skozi gozd, nato čez melišče in že sva mimo bunkerja in pri vhodu v prvi tunel, kjer se morava krepko skloniti. In nato pokukava skozi naravno okno.
Kar prehitro prehodiva tunele in sva spet na soncu in melišču.
Nadaljujeva po gozdu, gozdni cesti in po gozdni poti doseževa planino Preval.
Odprejo se pogledi na Julijce in na najin nadaljni potek poti.
Zagrizeva v strmino in se čez travnike, gozd in skale po poti, imenovana Kalvarija, vzpneva na sedlo med Begunjsko Vrtačo in Velikim vrhom. Pot nama zaljšajo rožice in lepi pogledi.
Na sedlu in po grebenski poti do vrha nama družbo delajo ovce.
Na vrhu obvezno okrepčilo, počitek, razgledovanje in fotografiranje. Posediva kar dolgo. Pokramljava z Avstrijko, ki zelo dobro pozna naše gore.
Pri spustu nama družbo delajo jadralna letala in padalci.
Slediva grebenu proti Robleku vse dokler se ne odcepi pot po severni strani proti Zelenici. Počasi in previdno se spuščava in tudi vzpenjava po ozki, zagruščeni in mestoma zavarovani poti.
Vseskozi naju spremljajo razgledi na Stol, Vrtačo, Zelenjak, Palec...
Rožice so redke, zanimivi so skalni stolpi.
Gori in doli še nekajkrat ponoviva, se sprehodiva čez melišče, splezava po zagruščeni polici, se previdno spuščava po gladki, mastni zemlji in se zasluženo usedeva na čaj in okrepčilo pri Koči na Zelenici.
Sledi le še kratek spust do avta in skleneva krog nepozabne ture. Sproščen nasmeh me bo še dolgo spremljal na mojih poteh. Morda se kmalu spet ujameva.😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar