Križevnik

Jesen v naših gorah je nekaj neopisljivo lepega in dragocenega. Naužila sva se zlata, ki je bil vsenaokrog, proti nebu, pod nogami, v zraku...

in razkošnih razgledov v idealnem vremenu. 

Ne prav zgodaj s planine Ravne začneva po označeni poti.

od katere se kmalu odcepi neoznačena pot na planino Polšak. 

Posediva in uživava, a številni planinci, ki prihajajo, naju vzpodbudijo k nadaljevanju poti. Za krajši čas pot postane strma, a se kmalu spet položi in spretno med ruševjem odvijuga na vrh Križevnika.

Tudi tam posediva, pa morava kmalu prepustiti prostor planincem, ki prihajajo za nama. Sestopiva do sedla in nadaljujeva pot po razglednem grebenu. Od tod naprej pa le še redko srečava planince.

Še poslednji vzpon po melišču in stopiva na razgledni vrh Velike Zelenice, 2114 m.

Tod pa že gospodari veter in pred njim se skrijeva med ruševje na malico in počitek. Kmalu se napotiva naprej proti Velikemu vrhu, 2110 m.

Pričaka naju v samoti in tihoti.

Poiščeva sestopno stezo, ki pelje proti Molički planini. Ko doseževa vznožje Velikega vrha, se usmeriva nazaj proti planini Ravne. Sence so dolge, ne smeva se več obirati.

Na planino se vrneva, ko se sonce že spravi spat.