Tromeja

Izpod sivega pokrova, ki visi nad večjim delom Slovenije, se pripeljem v sprva megličasto dolino. Nato pa se z vsakim korakom nad mano odpira vse bolj jasno nebo. Meglice, ki se podijo, slikam, ki jih ustvarja narava, dodajo pridih sanjskosti.

Tukajšnji prebivalci me pozdravljajo na vsakem koraku. Tudi veverica je prišla pozdravit, a sem bila prepočasna, da bi jo ujela v objektiv.

Proti vrhu se megle spet zgostijo in odkrivajo očem vse lepote naokrog le košček za koščkom.

Ko se pripravim za spust, sonce prežene vse meglice in mi nameni nekaj nepozabnih pogledov in zavojev.

Spust bi vse prehitro minil, če se ne bi ustavljala vsepovsod, kjer so razgledi.

Za konec si zaželim še nekaj zavojev po celem snegu, pa se moram kar trikrat prekobacati čez pašne ograje. Sneg je že zelo težak in zavoji prav tako.

A vseeno lahkih nog zaokrožim današnjo turo še s sprehodom po Ratečah.