Pot skozi Zalo

Škofjeloških in cerkljanskih koncev ne poznam prav dobro. Kolikorkrat pa sem jih obiskala, sem bila vselej navdušena nad razglednostjo. In neobljudenostjo, če se ne odločimo ravno za najbolj znane cilje. Zato zadnje čase večkrat zaidem v te konce. Tokrat si izberem kar tematsko pot, ki me popelje skozi gozdove in kraje, ki jih opisuje I. Tavčar v knjigi V Zali. Ob poti je nekaj informativnih tabel, ki mi osvežijo spomin na knjigo in izvem še veliko drugih zanimivih podatkov in zgodb.

Pričnem pri kmetiji Bukovec, od koder je čudovit razgled na Julijce.

Kar hitro s ceste zavijem proti Domu v Zali. Razgledi se ponovijo. Kar od doma nadaljujem po slemenski poti, ki me pripelje do razgledov na drugo stran, proti Primorski.

Mimo vpisne skrinjice nadaljujem do Golnega vrha, 962 m, od koder lahko pokukam tudi proti Karavankam.

In proti Ljubljani pod morjem megle.

Vrnem se do vpisnih skrinjic in od tam poiščem nadaljevanje poti skozi Zalo. 

Dosežem najvišjo točko Zale in se spuščam po potkah, kolovozih in gozdnih cestah do jase z igrali. 

Tu se pot sreča z Medvedkovo potjo in del trase poteka skupaj. Malo pod jaso bi se močno ustrašila, če ne bi prebrala opisa poti. 

Odhitim naprej, razgledom in soncu naproti in najdem osončen kotiček za počitek.

Nadaljujem po poti z razgledi proti škofjeloškim hribom in Julijcem.

Nanje lahko pokukam tudi skozi veliko srce.

Spustim se do najnižje točke poti in zavijem ob slikoviti strugi Zale navzgor.

Le v kakšno strmino so tu postavili kozolce?

Prečkam Zalo, ki me nagovori.

Vzpenjam se po asfaltni cesti. Kjer se le ponudi možnost, hodim po svoje, da se izognem cesti. Razgledno pa je vselej, ko se obrnem.

Kmalu dosežem sleme, na katerem so bunkerji Rupnikove linije.

Sprehajam se po slemenu. Leska že cveti. Dosežem vetrnico na Žirovskem vrhu Sv. Urbana, 890 m. Nadaljujem proti Lovski koči na Javorču, 901m.

Po isti cesti se vrnem do razcepa in po asfaltu do izhodišča po 5 urah prijetne hoje.