Pomladno vreme zamuja, čeprav taprave zime ni. Že močno se mi toži po vonju morja, borovcev, sončnih zahodih in še čem... Zamudiva nekaj res toplih dni, pa se nizkim temperaturam navkljub odpraviva proti jugu.
Zapeljeva se v Kaštel, ki sedi visoko na vrhu hriba, od koder je imeniten razgled na naše soline.
Čez cesto in hrib v spodnji, novejši del Kaštela vodi pot mimo cvetočih domačij.
Na koncu vasi udeneva stezico, ki naju gori doli in vse bolj doli, doli pripelje do slikovite jame.
Ob vrvni ograji se spustiva še malo dolo do najnižje točke in žalostno zreva v povsem suhe kamnite terase, ki naj bi bile prelep slap Cingarela.
Sprehodiva se čez viseči most, čeprav bi šlo tudi po suhi strugi in se ob vrveh strmo vzpneva na Finedo, 205m.
Razgledava se daleč naokrog in globoko navzdol ter zaužijeva obilo miru, tišine in tudi nekaj okrepčila. A sonce priganja, po isti poti morava še nazaj. Barve so že večerne, ko dospeva do avta.
Naslednji dan se zapeljeva do vasi Starići in poiščeva izhodišče za vrhove Picugi 1, 2 in 3. Precej je zaraščeno in steza, ki jo najdeva na JV strani, je pravzaprav edina možnost za vzpon. Spustiva se po isti stezi in poiščeva še steze na preostala dva. Vrhovi so kljub skromni višini (110, 119 in 110m) imenitni razgledniki. Vrhove prvih dveh krasijo labirinti, prehode med njimi pa cvetoči travniki.
Odpeljeva se na drugo izhodišče in sprva po kolovozu, nato po poti skozi gozd doseževa še vrh Sv. Anđel, 110m. Ta vrh krasijo perunike, ki zaljšajo razvaline cerkvice.
Najdeva zavetje in se dolgo ozirava v dalj na vse strani. Pa se le odpraviva do sedla in v nekaj korakih sva na vrhu Mali Sv. Anđel, kjer so kamniti bloki razporejeni v krog. Turistične informacije ga poimenujejo "istarski stonehange".
Vabi še tretji vrh, Mordele, ki je s kamni porisan in popisan.
Spustiva se do avta in se končno zapeljeva do obale. Sprehodiva se po ulicah in ob obali Poreča.
Tod res diši po morju. Valovi se zaganjajo in butajo ob obalo ter ustvarjajo tisti pravi morski aerosol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar