S kolesom med Dolomiti in Visokimi turami 2. del

Tretje jutro se zapeljem v vasico Gais pri Brunicu. Dolgo se vozim skoraj po ravnem po dolini Tures. Imam čas za opazovanje in slikanje.

Obkrožim manjše jezero in nadaljujem rahel vzpon.

Počasi se pričnejo odkrivati gore na koncu doline.

Nadaljujem po desni strani, mimo poti, ki vodi proti slapovom. Ker sem pozabila ključavnico za kolo, bo ogled slapov počakal do prihodnjič. Namerim se proti Campo Tures in se znajdem pod mogočnim gradom.

Kolo potiskam kar po pešpoti, a ko pridem ponovno ceste, tudi na grad prikolesarim. Grad je (še) zaprt. Nadaljujem po makadamu do razgledišča na vso dolino. Pojem malico, prepričana, da sem z vzponom zaključila, saj je kolesarska steza vrisana le do te vasi. 

Pri spustu po cesti se pod gradom priključim na pot, ki pelje še naprej proti spodnji postaji gondole na goro Spico in naprej proti vasi Lutago in naprej proti St. Martino, vseskozi ob vodi, ki prijetno hladi ozračje in povsem preglasi glasove s ceste preko nje.

Gore so vse bližje.

Proti naslednji vasi St. Giovanni izberem lažjo pot, ki vodi ob cesti, a mi je kmalu prevroče, zato obrnem. Vrnem se do razcepa in poskusim po "težji" poti, a me prvi klanec tako utrudi, da vrh njega sedem na klopco in uživam v razgledih.

Med spustom se sprehodim skozi vas Campo Tures.

Za nadaljevanje izberem pot, ki vodi čez polja, a me kmalu pripelje do tiste, po kateri sem se vzpenjala. Le še spust do pregretega avta, pospravljanje in ohlajanje ob jezeru v vasi Selva dei Mollini.

Napovedan je kar topel dan, vstanem zgodaj in za nagrado se razgledam po ožarjenih vrhovih.

Parkiram v vasi St. Georgio. S kolesom se zapeljem v Brunico in naredim krog po starem delu mesta.

Vzpnem se na grad, ki je še zaprt. V njem je sedaj Messnerjev muzej. Najdem lepo razgledišče na dolino, po kateri sem včeraj kolesarila.

Po spustu nadaljujem v smeri proti Fortezzi, ki je cilj moje današnje kolesarske poti. Pot je razgibana, večinoma ob vodi, skozi gozdove, mimo graščin in lepih utrinkov. 

Veliko je vzponov, zato so potem tudi spusti... tako lepo teče kolo, da kar pozabim na lakoto in žejo. V vasi Muhlbach si privoščim velik pomarančni sok in še večji lešnikov rogljič. Sledi le še dolg spust v Fortezzo. 

Pri križanju kolesarskih in cestnih poti se oznake izgubijo, a po nekaj napačnih le najdem pravo pot in se pod avtocesto končno znajdem v Fortezzi. Obsedim ob vodi, naredim nekaj globokih vzdihov in posnetkov.

Najdem železniško postajo in se z vlakom vrnem na izhodišče. Še en del po dolini Pusteria me čaka.

Naslednji dan se zapeljem v Dobbiacho in odkolesarim proti Brunicu. Zgodnja sem spet, mraz je še, a kaj, ko je potem čez dan tako vroče. 

Lepo je speljan tudi ta del poti, čez polja, ob vodi, mimo lepih vasi...

Ozračje se ogreje šele, ko sem že pri jezeru pred Valdaoro.

Še malo navzgor, da ne bo preveč dolgočasno in spet mi je vroče.

Pot vijuga tudi skozi industrijske predele, takrat peljem hitreje in sem hitro v Brunicu. Naredim še en krog skozi mesto, se zapeljem na železniško postajo in vrnem z vlakom na izhodišče. Že med kolesarjenjen si v informacijskih središčih naberem gradivo o nadaljevanju kolesarskih poti.