Že pred časom sem se jeseni odpravila v Malcesine z namenom, da raziščem gore nad Lago di Garda. Pa je zapadel sneg in visoke gore so bile brez zimske opreme takrat nedosegljive. Saj mi tudi na nižjih ni bilo dolgčas, a želja ostane.
V preteklem tednu je bila najboljša vremenska napoved prav za te kraje. Zemljevide in vodniček sem kupila preteklič, tako da nisem nič oklevala in se odpravila na pot. Kljub nedelji so bile ceste sprejemljivo prazne, pa sem kar potegnila - do izvoza za Gardo, kjer pa se je poznala nedelja in priljubljenost teh krajev.
Kar dolgo se zamudim na izvozu, na daljšo turo ne upam več, zato se ustavim v vasi Spiazzi, kjer je utrip zelo živahen. Parkirišče najdem visoko nad vasjo. Moj namen je na hitro si ogledati svetišče Madonna della Corona, ki je vzidano visoko nad dolino reke Adige v skali.
Po križevem potu in po stari romarski poti se spustim do svetišča.
Ambient je resnično veličasten. Pretaknem vsak kotiček.
Ker pot do izhodišča v dolini vzame le 50 min, si zaželim ogledati še ta del romarske poti. Del stopnišča je vsekan v skalo, spodnji del je kljub strmini speljan prijazno kolenom. Kar naenkrat sem v Brentinu.
V informacijskem centru se pozanimam o možnosti krožne poti, zračunam, da je dneva še dovolj in se vzpnem nazaj do svetišča po Medvedji dolini (Valle d'Orsa). Sprva zelo strmo, nadalje skoraj po izohipsi zelo prijetna, sproščujoča pot. Velikokrat se po dolini razleže petje iz svetišča, ki ga spremlja petje ptic.
Skozi svetišče se povzpnem do vasi. Cvetita jasmin in bezeg in ozračje je prepojeno z močnimi vonjavami.
Tudi megle in oblaki nad želenimi cilji prihodnjega dne so se razkadili.
Prihodnje jutro je brez oblačka. Zgodaj začnem na izhodišču nad kočo Novezzina. Sprva čez cvetoče travnike, nato skozi visoko ruševje je spretno speljana pot ob konti, koder je včasih bil ledenik.
Ruševja je vse manj, pot še naprej umirjeno nadaljuje proti skalam.
Pričnejo se poditi prve meglice. Kmalu sem zavita v belo meglo, ki v trenutku spet izgine.
Kljub megli sem opazovana. Kar dolgo pase radovednost tam na vrhu stolpa.
Ko me spet zavije megla, nadzor nad mojim gibanjem prevzame naslednji stražar.
Poti so lepo označene in speljane in kljub megli kmalu dosežem Cimo Telegrafo, 2200 m. Nebo nad jezerom je povsem jasno.
Odprejo se pogledi proti tritisočakom, ki so še močno pobeljeni.
Odločim se za nadaljevanje poti in igra z meglo se nadaljuje. Del poti sem zavita v skrivnostno belo kopreno, ki ne dopušča drugega kot da vidim pot pred seboj in del s prekrasnimi razgledi na vse strani.
Vseskozi sem pod budnim očesom tukajšnjih prebivalcev😊
Rožice levo in desno ob poti vidim ne glede na meglo.
Pot se prijetno vzpenja in spušča, a večidel ostaja na približno enaki nadmorski višini. V megli zavijem po poti okrog vogala in se spustim do škrbine Valdritta in malo naprej je lepo označen tudi odcep na najvišji vrh Monte Balda.
Cima Valdritta, 2218m.
Pot od škrbine do vrha je vklesana v skalo, mestoma kar široka, a brez varoval.
Za hip mi je podarjen razgled na jezero, nato pa me spet zavije megla.
Nazaj se vračam po isti poti, a razgledi so povsem drugi.
Malo pred odcepom za Cimo Telegrafo se od grebenske poti odcepi pot, ki me pripelje prečno do sedla Cavallo di Novezza. Zadnji del spusta poteka po smučišču do asfaltirane ceste. V megli mi pot popestrijo rožice in drugi dodatki.
Na okrog 1500m sem pod meglo in lahko si ogledam planoto, ki je bila ves dan skrita pod menoj.
Le še kratko po asfaltu in po skoraj 8 urah hoje sem spet na izhodišču😌.
Odlično napisano doživetje, me je pav zamikalo, čeravno nisem ravno hodec. Upam, da bo tudi mene varoval stražar - gams!
OdgovoriIzbriši