Prečenje celega grebena Mt. Balda bi trajalo vsaj 7 ur, za nazaj javnega prevoza ni. Obiščem še zadnji (ali pa prvi, odvisno s katere strani gledamo) vrh, Mt. Altissimo di Nago, 2078m, najvišji nad mestom Nago. Za izhodišče izberem zaselek San Valentin. Poiščem prvi kažipot pri prostoru za piknik in se takoj pričnem vzpenjati strmo navzgor skozi gozd vse do skalne stene. Ves čas pogledujem, kje bo pot našla šibko točko te visoke stene.
Lagodno speljana zavarovana pot me lepo popelje čez skalno stopnjo na planino Bes. Malo me le skrbi zavoljo njenega imena (Gadova pot, SA delle Vipere). Pa ne srečam nobenega. Na planini se odprejo prostrani cvetoči pašniki. Večino rumene barve prispevajo bogato cvetoči košutniki. Takega razkošja še nisem videla.
K barvitosti prispevajo tudi potonike.
So pa na planini Bes besne krave, čeprav hodim po poti. Komaj jim uidem, še bi se družile z mano😉. Po kolovozu obidem Corno Piano, obiščem ga na povratku, če bo ostalo kaj časa in moči.
Dospem do koče Graziana, kjer se začne vzpon na izbrani vrh. Vzpon je (lahko) prav udoben, saj do koče D. Chiesa, ki je prav pod vrhom, lahko pripelje terenski avto. Vrhov, kjer sem hodila včeraj, se vztrajno drži megla.
Na vzponu sledim označeni pešpoti. Pravi botanični vrt je ob poti in na vršni planoti.
Prav hitro sem na travniku pred kočo.
Na planoti je muzej na prostem. Vrh je imeniten razglednik. Vidni so ostanki stavb in jarkov iz 1. svetovne vojne.
Zgrajena je spominska kapelica.
Obhodim cel krog. Na enem mestu se odpre pogled na celotno jezero Garda. Najprej slikam S, nato še pogled v J, bolj zamegljen del.
Na vetrnici si ogledam, kaj vse bi lahko videla, če ne bi bili vrhovi v oblakih.
Iz oblakov kuka najvišji vrh skupine Brenta, Cima Tosa, 3136m.
Najvišji se uspešno brani oblakov, ki prihajajo iz vseh strani, zato kar dalj časa obsedim in gledam to igro narave.
Sestop začnem pri koči, kjer se posladkam z njihovo izvrstno pito. Navzdol se držim kar ceste, saj se kar ne morem nagledati vseh lepot naokrog.
Na nekem ovinku odkrijem kapelico v skali, do katere drži zavarovana pot.
Kar hitro sem na sedlu in noge me kar same poneso spet navzgor, na Corno Piana. Tudi tu so po vsej vršni planoti še vidni dokazi prisotnosti vojske. Na predvrhu je vetrnica, na vrhu bunker, vmes pa poljane cvetja.
Sestopim po udobni mulatjeri do planine Bes in nadaljujem po daljši, a položni poti do izhodišča.
Ker sem že tri dni kar pridno hodila, si četrti dan privoščim malo "lenarjenja". Zapeljem se v prikupno vasico Tenno in se sprehodim. Za trgovino in za slapove sem še prezgodnja.
Cveti jasmin, v slapovih pada po pročeljih hiš in ozke ulice so prepojene z žlahtnim vonjem.
Na začetku vasi na razgledni točki je grad, ki je v zasebni lasti in si ga ni možno ogledati.
Tik ob gradu začnem s spustom skozi vinograde in vrtove oleandrov do vasice Varone, kjer si ogledam slap v votlini. Celo območje je botanični vrt, poln raznovrstnega cvetja, v lepih sestavih in z oznakami. Slap buči in bobni in še preden ga ugledam, čutim, da je mogočen. V zraku so kapljice vode, dišave cvetov, bučanje slapu in prijetna melodija, ki umirja vse ozračje. Čudovito in nepozabno doživetje.
Do slapu dostopim v spodnjem delu, kjer je soteska, skozi katero voda pada, visoka 55m in nato še v zgornjem delu, kjer je soteska visoka 73m. Skupna dolžina padca vode je 98m.
Že v spodnjem delu grem prav do konca ploščadi in sem kar mokra, iz zgornjega dela pa nihče ne pride suh, saj je letos slap močno vodnat. Na zgornji terasi so mizice, klopi, ograje in prav vsak najde prostor, da se posuši, uredi in lahko tudi okrepča s seboj prinesenimi okrepčili. Vzamem si čas, prisluhnem melodiji slapu in tisti iz zvočnikov, ki se lepo dopolnjujeta. Ob spustu skozi park si ogledam tudi "zenovski" del parka.
Nato pohitim nazaj do vasi Tenno, jo obhodim po poti Gola, se ozrem proti jezeru Garda in proti visokim goram, ki sem jih obiskala pretekle dni.
Zapeljem se do jezera Tenno in obhodim še tega. Tudi jezero ima letos visok nivo vode, tako da so posamezni deli poti pod vodo.
Od jezera se spustim po lepi razgledni poti do naselja Canale di Tenno, ki v Italiji velja za eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest.
Prehodim vsako ulico, si ogledam dve razstavi, razstavo kmečkega orodja in slikarja samorastnika gornika in pastirja. Fotografiranje ni bilo dovoljeno.
Vrnem se do jezera in nadaljujem s krožno potjo, da pridem do izhodišča. Toliko je bilo lepih stvari ob poti, da mi ni bilo do lenarjenja in noge kar kličejo k počitku.😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar