nedelja, 3. maj 2020

Struška

Če sem še nedavno redko zašla v Karavanke, v zadnjem času postajajo moja vse bolj pogosta izbira. Njihova bližina, preprostost, pogosto samotnost, barvitost, raznolikost so me pritegnile. In za prvi potep po osamitvi zaradi pandemije si zaželim nekaj igrivega, preprostega, barvitega, sončnega, razglednega. Struška bo ta prava. Le da tokrat ni samotna. Avtomobili so parkirani že vse od razcepa za Medji dol in Dom Pristava na vseh parkiriščih, izogibališčih. Na Križovcu parkiram na cesti proti Planini pod Golico. A ko nad sedlom Kočna zavijeva na graničarsko pot proti vrhu Struške, slišiva le še kakšen oddaljen glas. Razgledi vsenaokrog so razkošni.






Okrog naju pravi botanični vrt.






Na sedlu Kočna je bela preproga iz žafranov, na pobočjih pod Struško pa že cvetijo narcise.

Za svoj pozni odhod od doma sva bila to pot prav nagrajena: razpodile so se vse meglice, veter je počasi slabel, na Pustem rovtu pa je na večerjo že prišla srnica.





Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...