Če sem še nedavno redko zašla v Karavanke, v zadnjem času postajajo moja vse bolj pogosta izbira. Njihova bližina, preprostost, pogosto samotnost, barvitost, raznolikost so me pritegnile. In za prvi potep po osamitvi zaradi pandemije si zaželim nekaj igrivega, preprostega, barvitega, sončnega, razglednega. Struška bo ta prava. Le da tokrat ni samotna. Avtomobili so parkirani že vse od razcepa za Medji dol in Dom Pristava na vseh parkiriščih, izogibališčih. Na Križovcu parkiram na cesti proti Planini pod Golico. A ko nad sedlom Kočna zavijeva na graničarsko pot proti vrhu Struške, slišiva le še kakšen oddaljen glas. Razgledi vsenaokrog so razkošni.
Okrog naju pravi botanični vrt.
Na sedlu Kočna je bela preproga iz žafranov, na pobočjih pod Struško pa že cvetijo narcise.
Za svoj pozni odhod od doma sva bila to pot prav nagrajena: razpodile so se vse meglice, veter je počasi slabel, na Pustem rovtu pa je na večerjo že prišla srnica.
nedelja, 3. maj 2020
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja
Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...
-
Sem šla pogledat, kakšne barve so macesni. Niso še, a že se začenja čas, ko postajajo rumeni. Nekaj utrinkov z vrha. Veliki Draški vrh, 2241...
-
Jezero Iseo se nahaja v Italiji, v Lombardiji, zahodno od jezera Garda. Je precej manjše in po nekaterih virih naj bi bilo tudi manj obiskan...
-
Spet se odpravim na pot, spet v Benečijo. Kar domače se že počutim. Prvi dan si ogledam Čedad in Tarcento in si pretegnem noge na prijetni k...
Ni komentarjev:
Objavite komentar