Hruški vrh in Klek

Gradbena dela okrog hiše so nam podaljšala zapoved "ostani doma". Ko pa je napovedan dela prost dan, pa naraste nemir in vznikne želja. Iz sončne Dolenjske se peljem proti Gorenjski. Vrhovi levo in desno so prekriti z oblaki. Nekaj jasnine proti Primorski, Škofjeloškim hribom. Moja želja, vsaj videti visoke hribe, če že ne obiskati jih, je pa tako velika, da kar vztrajam proti S. In v zgornjesavski dolini so nižjeležeči vrhovi pod oblaki. Prav lepo mi bo! Na Planini pod Golico že pokuka sončece in skozi lep drevored se napotim proti Rožci.

Mestoma skromno markirana pot na začetku me ne odvrne in prav kmalu se vzpnem na Jeseniško planino. Izmenjujejo se rumeni in beli travniki, razgledi z vsakim korakom obširnejši.

Na Hruškem vrhu razgledno vsenaokrog, odstirajo se Julijci, Storžič, Košuta... V zavetju na J strani grebena se naužijem razgledov na najvišjega.

S sedla se vzpnem po graničarski poti na Klek, 1754m, ponovno posedim in uživam v miru in barvitosti.

Nadaljujem po grebenu, dosežem markirano pot na Rožco in se spustim čez barvite pašnike nazaj na Jeseniško planino.

Še prijeten sprehod med borovničevjem in mladim smrečjem na Planino pod Golico. Na parkirišču se zapletem v pogovor z domačinom. Povabi me na ogled malega alpskega sveta. Na meji svojega domovanja v skalnjaku pričara vrhove doma in v tujini, od Golice in Triglava do Grossglocknerja in Materhorna.

Oj, kako je lep ta naš gorski svet!