Megla od začetka do konca

vmes pa jasnina, prekrasni razgledi, nezvožena pobočja, pa tudi megla in podrta drevesa. 

Ne prezgodaj zakorakam v meglo, kar bo, pa bo. Na poti prehitim in nekaj časa skupaj hodiva s starejšo pohodnico, v samem flisu, brez rokavic, z malo torbico. Stara je 75 let, če le gaz ni preozka, bo šla do vrha. Doma jo čaka 11 vnukov. Njen mož, pri 80-letih, gre raje na zahtevnejše poti. Vzpodbudno, ko bi le še trajalo...

Pohitim naprej, začenja me zebsti, a ves čas pogledujem nazaj. Verjamem, da ji bo uspelo. Posebej, ko se med krošnjami dreves začne jasniti.

Jasnina kar vleče naprej, z dreves začne deževati. Zaradi izredne teže snega se veje in cela drevesa tudi lomijo in pazljivo prisluškujem. Hitro dosežem rob gozda in se po planjavi z izrednimi razgledi vzpnem do vrha.

Megle se pripodijo, veter prične pihati in malo pod vrhom poiščem zavetje. Snamem kože, se posladkam s čajem in se prepustim valovanju po belih pobočjih do Kašne planine. Kratko, a bilo je tako sladko, da vzpon ponovim še dvakrat!

A pri tretjem spustu me v trenutku zajame tako gosta megla, da smučam tik ob svoji smučini preteklega spusta, da najdem kočo in sledim smučinam, da me pripeljejo do sedla, kjer se po gozdni cesti lahko spustim iz izhodišča. Nekaj hoje, nekaj spusta, veliko telovadbe preko podrtih dreves....

Krožna tura in lepo zaokrožen dan, ki si ga gotovo zapomnim!