Vstanemo s soncem, a od koče se odpravimo, ko nas sonce že pošteno greje.
Vzpnemo se do jezerc nad kočo, da bi se lahko potem spuščali ob številnih jezercih navzdol. Ob jezerih občudujemo številne vrhove.
V dolini pa pravo morje megle.
Spustimo se do lepe planšarije, pokukamo v njihove prostore. Valovi megle privalovijo tudi do nas.
Črede ovac so neskončne, družbo jim delajo kravice.
Prečimo reko in se zapodimo v strmino. Na lepem slikovitem travniku, polnem odcvetelega košutnika, si privoščimo počitek.
Nadaljujemo navkreber po slikoviti pokrajini vse do jezera, v katerem si privoščimo ohladitev, osvežitev, sprostitev....
... bi peli, če bi glas slavčka imeli. Tako pa nam vrabček ščebeta svojo pesmico.
Lahek je korak čez kamniti slap vse do sedla Col de Peyreget, 2300m. Odložimo nahrbtnike in se vzpnemo na Pic de Peyreget, 2487m. Pogled seže daleč v Španijo.
Čaka nas le še sestop do sedla in mimo številnih očarljivih jezerc do Refuge de Pombie, 2031m, ob katerem je tudi jezerce. Kako prisrčno in .... priročno! Spet zaplavamo.
Kmalu pride večer, večerja in zgodnji počitek.
Vstanemo pred soncem in se zagledamo v morje megle pod nami in v resni obraz hišne gore za nami.
S prihodom sonca se resni obraz za nami zmehča in nasmeji.
Mi pa se moramo potopiti v meglo.
Pogledujemo navzgor, za sabo puščamo svet, ki se koplje v soncu.
Zato pa drobne stvari ob naši poti pritegnejo pozornost.
Preko dveh planin se spustimo v dolino do ceste.
Privoščimo si počitek, a nas misel na sonce, ki nas morda čaka nad meglo, kar hitro dvigne. Pričnemo se vzpenjati, sprva skozi gozd, nato čez pašne planine s številnimi vodotoki.
Privoščimo si še en počitek ob velikem balvanu.
Megla ne popušča, a moramo naprej. Še preden pa dosežemo Col d'Arnous, skozi meglo začutimo sonce.
In kaj hitro se izvijemo iz njenega objema. Zazremo se v visokogorsko dolinico pred seboj in korak postane spet lahak.
Megla pa le oddaljen spomin.
Na sedlu se zberemo in skupaj nadaljujemo do jezera, kjer nam zastane dih in korak.
Ne upiramo se tej lepoti in skušnjavi in se spet usedemo. Okopajo se pa le najbolj pogumni, ostali le hladimo noge. Nadaljujemo po grebenu, ki nas pripelje do zavarovane poti, ki je vsekana v steno.
Ko varno prečimo ta del, se razgledamo naokrog. Spodaj globoko pod nami je jezero Lac d'Artouste, do koder pripelje železnica. Okrog nas lepi vrhovi in še več manjših jezerc.
Ko se spustimo do koče d'Arremoulit, 2305m, je pred nami najlepše jezero doslej. Popoldan prebijemo ob njegovi obali in pogumno tudi zaplavamo. Kakšni neopisljivi občutki me prevevajo!
Koča je majhna, skupna ležišča so pod platneno streho. A to noč spim najbolje doslej na tej poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar