Gori in doli po Pirenejih, 5. in 6.dan in domov

 Vstanemo zgodaj, pred nami je dolga pot, najdaljša dnevna etapa doslej. 

Obhodimo del jezera, se vzpnemo na sedlo in prestopimo francosko-špansko mejo. 

Le nekaj trenutkov nas prijetno pogreje sonce, nato se spustimo strmo in globoko do enega in nato naslednjega, pa še naslednjega jezera.

Vode je na pretek, vegetacija je vse bolj barvita in slikovita.

Dosežemo veliko jezero s številnimi zalivčki, ob njem borovci in počutimo se kot na morju.

Na kratko se odpočijemo in okrepčamo pri koči in nadaljujemo. Najprej navzgor, nato dol v visokogorsko dolinico s številnimi vodotoki.

In spet navkreber čez lepe travnike do .... uganili ste, naslednjega jezera.

Žal nam čas ne dopušča kopanja in lenarjenja. Čez sitno strmo melišče in skozi strm, krušljiv žleb se vzpnemo do sedla in zagledamo še eno jezero.

Nad njim prečimo do naslednjega sedla in si v zavetju odpočijemo in okrepčamo.  Čez melišče pod slikovito steno Picos de Bahimania se ob številnih jezerih in potočkih spuščamo.

Melišče prehaja v travnike, sem ter tja so posamezni ali skupine borovce. 

Pridemo do slikovitega jezera s tremi otočki.

Kar dolgo hodimo ob njegovi zahodni obali, da končno zagledamo kočo Bachimana, ki je cilj tega dne. Jezero je precej mrzlo, spet priložnost za pogumne plavalce, ostali le namočimo noge. V koči namočimo tudi presušena grla in tako dočakamo večer in večerjo. Na mizo nam poleg obvezne dobrodošlice, t.j. voda, postrežejo tudi vino. Aromatično in močno. Soba ima kopalnico, kjer s toplo vodo speremo prah in utrujenost in sladko zaspimo.

Še v trdi temi nadaljujemo pot. A budnim očesom prebivalcev tega sveta nič ne uide.

Na vzhodni strani jezera poiščemo pot. Kar hitro se dani.

Komaj se poslovimo od jezera s tremi otoki, že se vzpenjamo ob naslednjem.

Prizori prebujanja dne so nepozabni.

V cikcakih se strmo vzpnemo do dveh višje ležečih jezer . Naš vzpon je opazovan.

Strmo nad jezeri nadaljujemo do sedla Collado dei Letrero, 2644m.

Zagledamo se globoko v dolino, do katere se moramo spustiti. Spuščamo se previdno in počasi in se razveselimo, ko se svet uravna ob jezeru in se nadaljuje v prelepo dolino.

Glasni žvižgi nam oznanjajo, da smo prišli v deželo svizcev. Razveselimo se njihovega nagajivega poskakovanja.

Na koncu doline nas spet čaka vzpon. A vzpenjanje ni preveč naporno v dobri družbi.

 

Na Col de Mulets, 2594m, spet stopimo na francosko stran. Le postanek za sliko in že se spuščamo s pogledi, uperjenimi v delto potoka, ki teče izpod ledenika pod goro Vignemale.

Mrzla ledeniška voda osveži naše noge, pijača in hrana napolni naše trebuščke, da zmoremo še poslednji vzpon tega dne na višino 2734m. Le dva člana ekipe se vzpneta na Petit Vignemale, 3032m, ostali se spustimo do koče Bayssellance, 2651 m.

Koča je majcena, pogradi so narejeni v tri nadstropja. A ne pogrešamo udobja, da je le nekaj toplega za pod zob in nekaj močnega ali mrzlega za grlo.

Prihodnje jutro je mrko, sonce vidimo le še globoko v dolini. Ko se pričnemo spuščati, prične deževati, vse bolj močno in močno. Sodra prične ropotati po naših pelerinah, na poteh in v potokih ustvarja prave pregrade. Potoki se razlivajo, vse več jih je, vse višji in močnejši so. Mi pa hitimo, da uidemo razdejanju, ki ga močno neurje ustvarja na pobočjih. Le malo imamo še do izteka, ko eno od udeleženk zadane velik kamen in jo poškoduje. Hitimo naprej in šele, ko prečimo narasli hudournik čez most in se svet uravna in voda in kamenje ne grozita več, poskušamo ugotoviti in oskrbeti poškodbo. Skupaj hitimo do ceste, kjer poskrbimo za prevoz poškodovanke v spremstvu, ostali peš nadaljujemo do vasi Gavarnie. Ko zakorakamo po prvih cestah vasi, se nebo povsem razjasni. Najvišji slap v Pirenejih (visok 462m) vidimo že od daleč, ko bruha silne količine vode sredi stene Cirque de Gavarnie.

Sonce popoldan posuši nekaj naše obleke, pohodniški čevlji ostanejo mokri. Vse lepote preteklih dni potisnemo v ozadje vse dokler ne izvemo vzpodbudnih novic. Še poslednjič se skupaj usedemo k večerji, naslednji dan se odpeljemo domov.