Pohorje sva prečila že na turnih smučeh in s kolesom, a takrat ni bilo časa za potepanje po drugih pohorskih poteh. Ker je teh obilo in je Pohorje v teh vročih dneh pravi otok svežine, se odpraviva v Veliko Tinje.
Poiščeva pot mimo cerkve, naprej pa malo ugibava, dokler ne srečava domačina, ki se vrača od tam, kamor sva namenjena.
Pot naju nad naseljem popelje navzgor skozi gozd in čez jase s prelepimi pogledi.
Vseskozi naju spremljajo pogledi na Konjiško goro in Boč. Nad vasjo Rep prečkava cesto in spet stopiva v gozd vse do Planine pod Šumikom, kjer morava za nadaljevanje poti spet vprašati domačinko. Iz gozda prideva pri cerkvi Sv. treh kraljev.
Nadaljujeva mimo nje in mimo akumulacijskega jezera do Velikega vrha, imenovanega tudi Župnik, 1344m. Klopca malo pod vrhom z razgledi se prav prileže.
Nadaljujeva kar čez vrh po Urškini poti, pa se kmalu spet zgubiva in jo ubereva po svoje. Naletiva na zanimiv skalni skok in ko stopiva bližje, sva na vrhu lepo opremljenega plezališča.
Narediva polkrog pod V. vrhom, prečkava Kebeljsko transverzalo, ki bo morala počakati do najinega naslednjega obiska in se na Planini pod Šumikom priključiva na pot, po kateri sva šla navzgor.
Pot zaključiva s pogledi na Boč.
Kljub obetom lepega vremena se naslednji dan prične z dežjem. Ko žalostno gledava v nebo, se kmalu prikaže mali otoček jasnine, ki se veča in veča.... in nebo nad nama se povsem razjasni. Zapeljeva se na Osankarico, opremiva z dežno opremo, za vsak slučaj, in skočiva do največjega jezera na Pohorju, Črnega jezera.
Iz jezera izteka potok Črnava, na katerem so zgradili malo nižje najdaljšo drčo za spravilo lesa s Pohorja. Po nebu se preganjajo oblaki, a izgleda prijazno, zato nadaljujeva pot. Pri Bajgotu, kjer se Črnava izlije v Lobnico, naju kažipoti z opozorili o zahtevni zavarovani poti usmerijo proti slapu Veliki Šumik. Začneva ob sotočju, nato se pot dvigne visoko nad Lobnico. Sledi strm spust prav do vznožja slapu.
Pragozd Šumik ponudi še obilo drugih, nenavadnih pogledov.
Do Bajgota se vrneva po isti poti, nato nadaljujeva proti Klopnemu vrhu in kmalu zavijeva v smeri taborišča pohorskega bataljona. Šele v nadaljevanju poti je postavljena tudi tabla za Osankarico.
Po kolovozih in čez travnike, najdeva tudi nekaj borovnic,
tudi po strugi potoka
in čez lepe divje jase
kmalu prideva do spomenika žrtvam pohorskega bataljona
in ob potoku do Osankarice, kjer žalostno sameva dom, ki je nedavno pogorel. Prispeva do avta, ki ga je naliv dežja medtem dobro opral, midva pa povsem suha hraniva spomin na še en lep odkrit kotiček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar